Ta tudi letos v celoti poteka v Cankarjevem domu – to je dejstvo, s katerim se bo moral občutek prikrajšanja za tradicionalne Križanke šele zares spoprijeti. Toda v primerjavi z lansko izvedbo se je prireditelj letos za to bolj potrudil. Prijetna novost, ki je odvisna od lepega vremena, so zgodnjevečerni koncerti solistov na prostem brez vstopnine, na vhodni ploščadi v parku pred kulturnim centrom (za orientacijo, tistim ob tovarišu Kidriču), s točilnico okrepčil, posedenostjo povsod in možnostjo za precej sproščeno druženje, kamor so prišli po svoj odmerek muzike tudi tisti, ki niso plačali vstopnic po dostopni ceni. Ki pa – tudi to je dejstvo trenutka – danes vseeno ni dostopna vsakomur.
In prav izbor solistov je zelo posrečen. Sredina otvoritev festivala je pripadla (vzhodno)nemškemu tolkalcu Günterju Babyju Sommerju z nastopom posvetil bobnarskim vzornikom iz sveta jazza in improvizacije. To so bile drobne avtorske študije slogov in izkazovanje lastnega ustvarjalnega vzgiba ob praglasbilu, ki je v jazzu običajno skrbelo za pulzivno organizacijo časa, a tudi za izkustvo njegove natrganosti. Veteran svobodne igre iz Dresdna se v približku didaktičnega »folk« nastopa odmika od starih kreativnih poti igranja/poslušanja glasbe, ki jih je v osemdesetih prvič predstavil prav v Cankarjevem domu, a ta napol mimetični sprehod je zgrabil izjemno širok lok muzik, tehnik, drž, ki jih je jazz podaril svetu. Četrtkov solistični recital poljskega pianista Marcina Maseckega za pianinom v slogu starih klavirskih profesorjev v salonih je bil izbrano evfoničen (prikrajšani smo bili za njegov osebni razsuti pianino), čudaški v prebiranju komadov »stride pianista« Jamesa P. Johnsona in galanten v moderno minimalnem, primerno ravnodušnem podajanju, ki je sproti podiralo mogoče priklope na sentimentalizem. Ni bil ravno mehaničen klavir, nonšalanten »stride« pa tudi ne.
Jazzovski špil četrtka je zagrešila ameriška »črna banda«, kvartet iskanega bobnarja Nasheeta Waitsa s prodorno pojočim saksofonistom Dariusom Jonesom v vseh registrih in tečnih frazah, ki odvijejo v spiritualno navdahnjeno balado ali v ekspresivno odrezavost osnovne fraze – vzorca amplitud, ki postane jedro komada, kamor se naselita napetost in popuščanje skozi intenzivno igro kvarteta. Svojo novo muziko z izjemno gosto teksturo je predstavil prvi nastopajoči med letošnjimi domačimi močmi, kitarist Samo Šalamon z mednarodnim sekstetom z dvema bobnarjema. Šalamon se počasi odmika od starega utečenega zvena jazzovske kitare, ki ga do onemoglosti »gulijo« tisoči gojencev, je odločnejši v dotiku, bolj zrel in skop, dober sklepni komad, ki raste iz repeticije ene kitarske zloženke, pa je izostril sicer razpršeno, nejasno zvočno podobo benda, ki bi se lahko izvil iz precej zaprte tvorbe komadov.
V sredo se je ponovno pripetil tudi jazzovski cirkus, ki ga je uprizoril pretežno francoski Surnatural Orchestra z akrobatsko skupino. V zgodovini popularne »nizke umetnosti«, atraktivnega nastopanja, je posebno – prevečkrat prezrto – poglavje prav ustvarjalna ljubezenska vez med jazzom in cirkusom, ko jazzar postane žongler, akrobat pa boper. Predstava dirigiranih, koreografiranih improvizacij orkestra, ki jih usmerjajo glumaške točke s priročno zbranim sestavljivim in gibljivim orodjem, je povezovala komično z akrobatskim, nevarno s prijetnim, funkcionalno z gibalnim. Orkester, ki je del predstave, jo hkrati glasbeno dela, podčrtuje in je povrhu vsega ves čas še na majavih nogah, kar je izjemno težko. Spoj sestavin cirkusa in orkestrske godbe je bil posrečen, glasbeno sicer zadržano ubran, a cirkus je v ne ravno polni Linhartovi dvorani skušnjo prestal – ob zasluženem smehu, zadrževanju diha in nagradi publike. Če strnemo, jazz festival je prva dva dneva počasi oživljal, tipal za oporo in jo našel, tako kot brhka vrvohodka pred vratolomnim prevalom.
