Ob na vetru posušenem surovem morskem psu, ki ima značilen okus po amonijaku, in polovici ovčje glave, ki ji vseeno, verjetno na prošnjo svojih boljših polovic, odstranijo možgane in dlako, preden jo kuhano servirajo s krompirjem in repo, sem slišal za še eno izjemno specialiteto.
Jeseni baje kar na obali v zemljo zakopljejo kakšno večjo ribo in jo čez zimo pustijo črvom in prirodi, da jo sama pripravi za na krožnik. Potem jo spomladi odkopljejo, umaknejo črve in kožo ter jo takšno, surovo in verjetno zanimivega vonja, slastno pojejo.
Od čokolina do vampov
Ni čudno, da so ob takšni kulinariki takšni, kot so.
Mi smo s svojimi vampi, bikovimi jajci, tlačenki z govejim jezikom, pečeno svinjsko krvjo in možgani z jajci prej podobni razvajeni princeski kot pa vročekrvnemu bojevniku.
Pri nas velja, da vampi spremenijo fanta v moža. Me prav zanima, ali je peti ali šesti najlepši predsednik na svetu že poskusil vampe? Po vedenju sodeč je še zmeraj pri čokolinu.
Zadnje čase se vse pogosteje ščipam v lica in preverjam, ali sem buden. Svet se pred mojimi očmi spreminja s takšno neverjetno lahkoto, da včasih res ne vem več, ali sanjam ali pa se pri živem telesu spreminjam v preroka, saj se mi nekatera besedila mojih pesmi pravkar neusmiljeno uresničujejo. Kri res meso postaja in vrag je definitivno odnesel šalo. Zdi se mi, da sem ta stavek že večkrat zapisal, ampak nič hudega. Ne uresničujejo se mi samo verzi iz prejšnjega stoletja, ki so v Praslovanu predvideli, da si bomo zajebali vse, kar se nam bo zajebat dalo, v Zanzibarju, da si moramo rezervirati žlice v Ljudski kuhinji, v Miss Evrope, da nas doji za bojevnika, in v Vetru propelerjev iz Casablance, da se tisti, ki razmišljamo s svojo glavo, spreminjamo v begunce, pregnane iz lastnih domov.
Ne. Uresničujejo se mi tudi lanskoletni verzi.
Recimo pesem Naj zadnji ugasne luč, ki poje, da je včeraj prav danes narobe, da nas jutri sili na kolena, da nam nazaj med ovce vrti korake. Poje, da so novi angeli stari zmaji, da so vitezi danes bedaki, da so župniki postali policaji, izdajalci pa junaki.
Kako sem lahko še pred enim letom zapisal, da bodo izdajalci in sodelavci okupatorja iz NOB danes postali junaki in kralji ljudskih src? Kakšna predrznost! Kakšen bedak sem bil! Saj bi vendar moral vedeti, da bo ravno obratno!
Namreč, da bodo junaki iz NOB, borci za svobodo, danes postali izdajalci slovenskega naroda.
In z njimi vsi, ki stojimo na načelih OF in francoske revolucije. V barvah svobode, bratstva in enotnosti. Borci proti fašizmu, rasizmu in neoliberalizmu. Borci za prijaznost, znanje, umetnost in radovednost.
Kako smo lahko bili tako lahkomiselni, da nismo spregledali, da nas bosta neusmiljeno in brez kančka slabe vesti pohrustala lastna otroka, vera v resnično samostojnost in blagoslov demokracije, ki smo si ju postavili na oltar lastne naivnosti? Spat smo šli kot tigri in se zbudili kot podgane, kot ničvredni izdajalci svete domovine in njenih helikopterjev.
Svetovni prvaki v pometanju pod preprogo
Kaj je šlo narobe? Kdo nas je začaral? Zakaj se v strup sprevrača vse, kar srce si sladkega obeta, kot je zapisal naš največji – pa se bojim, da zaradi ignorantskega nerazumevanja neizobraženih zmagovalcev ne bo več dolgo – pesnik?
Kaj je zdravi pameti porezalo krila, da se nam dogajajo do včeraj nepredstavljive stvari? Danes nam goli cesarji prodajajo svojo verzijo zgodovine kot resnico, ki nas bo končno pripeljala v boljši jutri. Ta njihov boljši jutri pa je daleč, zelo daleč od naših predstav o svetli prihodnosti.
Veliko bolj kaže, da res prihaja dolga temna zima, kot jo napovedujejo v Igri prestolov. Zima, v kateri bodo na plan prilezli vsi nesmisli in gladko premagali zdravo pamet. Simptomi, ki napovedujejo ero prevlade primitivizma, indolentnosti in neokusa, nas že petindvajset let opozarjajo, da se naša pravljica ne bo končala v Logarski dolini ob penini in pršutu, ampak na gorečih barikadah.
Postali smo svetovni prvaki v pometanju pod preprogo.
Sprenevedanje, oportunizem, laž in ogovarjanje so postali plemenite veščine. Hlapčevstvo, ponižnost in poniglavost so nam narisali prepoznavne obraze v družini narodov. Zdaj vsi dobro vedo, kdo smo. Nihče nas ne bo nikoli več primerjal, recimo, s ponosnimi, pogumnimi in nepopustljivimi Islandci.
Mogoče bi lahko samo naše partizane po pogumu in pokončnosti primerjali z njihovimi Vikingi, ampak mi se danes svojih partizanov sramujemo, Hollywood pa snema filme o drznih zavojevalcih s severa.
Samovzgojila se nam je generacija zlatih ribic, ki tako, kot so včasih miličniki sledili zlatim ribicam v akvariju, danes sledijo prstu primarnih primitivnih nagonov populistov, rasistov in nacionalistov Združenih zibelk zahodnih civilizacij.
Neznanje je kralj, ki se mu s ponosom klanjajo generacije pobesnelih navijačev in novokomponiranih ignorantov iz pokmetavzenih urbanih inkubatorjev demokratičnega zahoda in še toliko bolj dovčerajšnji srednje- in vzhodnoevropski sužnji enoumja. Ničesar se niso ali, naj bom pošten, ničesar se nismo naučili.
Ignoranca je kraljica, matica povampirjenih elektronskih medijev, ki prav tekmujejo, kateri bo prej dokazal, da dno slabega okusa ne obstaja in da je hranjenje človeške neumnosti trenutno najbolj obetavna globalna poslovna dejavnost. Pred našimi očmi nam umira smisel za humor, smisel za lepo, dobro in plemenito. Humanizem crkuje, bonton je vedno bolj zasmehovan in se duši v objemu gnilega zadaha polpismenih evropskih neonacistov.
Zato sem postal ponosen izdajalec modernih vrednot. Ugotavljam tudi, da sem v dobri družbi, saj se naše število vsak dan povečuje. En izdajalec na dan odžene populista stran, bi lahko narodnozabavno zaokrožil misel.
Žarek upanja pa nam vseeno prinašata Princ teme in njegov lakaj Poosebljena lepota. Njuna dnevnopolitična simbioza je postala prav ganljiva. Prvi migne z mezinčkom, drugi pa takoj skoči in mu izpolni željo.
Princ teme strada svoje pse in hrani svoje konje, Poosebljena lepota pa ubogljivo vlada v njegovem imenu. S ponosno dvignjeno prazno glavo, pardon, ne prazno, ampak polno sebe, nagrajuje prinčeve služabnike in se šopiri po svetu, nam v globoko sramoto.
Ampak, kot sem pel že sredi osemdesetih:
Dan zmage se bliža.
Dan zmage trka na vrata.
Od jutri naprej, zdaj odkrito priznam,
bom verjel, ti zaupal in me bo sram.
Ali obstaja še kdo, ki še ne ve, koga bodo jutri raztrgali sestradani psi?
