Gledališče naj bi tako dalo dokončno slovo intelektualnim konceptom, ki so mu doslej nudili atraktivne teoretske fasade in tudi hitro berljivo streho nad glavo (čeprav je ta streha vedno in na vseh mestih tudi puščala), in se spet fokusiralo na človekovo zgodbo (in usodo), namesto miselnih in estetskih provokacij pa gledalcu znova omogočilo staro dobro poistovetenje, zraven pa še sočutje, strah in sram, ob tem pa tudi soočenje z njegovimi lastnimi iluzijami in utopično eksistenco pod kolesi realnega življenja danes in tukaj. To pa pomeni, da je gledališče (kot sem na tem mestu zapisal že kdaj prej) znova postalo tudi prostor iskanja novih oblik sprotnega socialnega povezovanja, ki se ne omejuje le na dialog igralcev in gledalcev ali celo samo na enostranski nagovor z dvignjenega odrskega podija, temveč odpira možnosti številnih oblik medčloveških srečevanj, osvobojenih prazne forme in votlega patosa. V gledališču se navsezadnje srečujejo ljudje, ki vedo, da jim je v realnem svetu vse bolj kratena možnost sooblikovanja družbenih vezi, ki naj bi sicer služile prav njim in tudi izhajale samo iz njih. Vse več ljudi danes sebe doživlja kot odvečne ljudi, ki jih njihove države, pa tudi vsakršne ad hoc organizirane družbene formacije pri osvajanju moči in oblasti potiskajo na rob interesa in nekako ne vedo več, kam in kaj bi z njimi. Kam in kaj bi na primer z begunci, ki jih zdaj mafije vozijo v Evropo, vojaške ladje evropskih držav pa (na svojih »humanitarnih« misijah) spet tja, od koder so prišli, pri čemer je razlika med dejanji enih in drugih često zamegljena do nerazločljivosti. A tudi kam in kaj bi z državljani, ki vsaj za zdaj še imajo svoje stalno bivališče, vendar so z nenehnim sitnarjenjem in jeznim opozarjanjem na lastno izključenost le še nekakšen moteč dejavnik pri (pre)urejanju sveta za dobrobit kupčije, katere ekskluzivni cilj so obilne pojedine izbrancev v rezerviranih in pred vdori realnosti zaščitenih družbenih separejih.

Vse te prispodobe so nemara povedane preveč zapleteno, da bi ustrezno izrazile spontane in še nekoliko negotove misli mladih ljudi, ki so šele s pol noge zatipali prag, ki označuje vhod v poklicno življenje. Že sem jim hotel replicirati in jim pokroviteljsko pristriči krila z improviziranim predavanjem iz zgodovine (človek je od nekdaj v središču vseh umetniških dejanj, četudi ga tam včasih ni videti, toda s »človekom« so bile na odru, v ideologijah in v družbenih praksah vedno tudi težave), a sem se na srečo zadržal, moje šolmošterske opombe pod črto bi bile res odveč, navsezadnje so samo iskreno povedali, o čem sanjajo in kaj jih kot misleče ljudi in kot bodoče umetnike muči in vznemirja. V enostavno misel so navsezadnje ujeli univerzalni dogodek in ga prepoznali kot svoj kopernikanski obrat, izrazili stališče in dokazali svojo zrelost. Zato vem, da se mi ni treba bati za njihovo prihodnost, ne glede na vse muke, razočaranja in ponižanja, ki jih čakajo v zadanem profesionalnem življenju.

Vednost je orožje, so nas nekoč učili, toda v nji ni navodil za uporabo in ne receptov za lastno umetniško delovanje. Smiselna je kot gorivo avtonomnega mišljenja, ne pa kot težka in okorna prtljaga, ki bi človeka, ki želi poleteti, vlekla k tlom. Ko sem torej zaslišal tisto plaho, hkrati pa suvereno izrečeno meditacijo o tem, da bi gledališče moralo dati odpoved preživelim estetskim konceptom in na novo poiskati svojo točko nič, da je Brecht sicer velik, a jim je bližji Beckett, da je Wilsonovo hiperestetsko gledališče podob resnično fascinantno, toda bolj se jih dotakne Pina Bausch, sem takoj vedel, da tega posega ne smem razumeti kot izraz naivnosti ali celo ideološke kratkovidnosti, da misleči mladi ljudje človeka ne idealizirajo, temveč ga razumejo in doživljajo kot problem, in da enako dobro kot jaz vedo, da je ta nesrečni današnji človek morda res včasih »gol kot črv«, a da v svoji potuhnjeni jezi tudi pestuje zlo in v zborih (kot ulični protestnik, kot »glas ljudstva« in kot glasovalec na vsakršnih ljudskih preštevanjih in referendumih) rad lepodušniško kriči, da so njegov pekel pač drugi, če si znova izposodim nekoč slavne Sartrove metafore iz drame Zaprta vrata.

Res, kako neusmiljena je zgodovina z metaforami, se zasmejem nekam vase, ko se po izpitih razidemo po svojih običajnih poteh.