»Kateri kot bi izbrali? Kje bi morala stati naša kamera, da bi imeli lepo ozadje?« je režiserka in mentorica Maja Weiss nagovarjala že rahlo utrujeno skupino dijakov, medtem ko so ob Kolpi snemali znanega belokranjskega producenta in snemalca Uroša Raztresna pri njegovem delu. Za udeleženci delavnice dokumentarnega filma je bil naporen prvi dan filmskega tabora in več ur snemanja. A čakalo jih je še ogromno dela, saj je naslednji dan že sledila projekcija deset- do petnajstminutnega filma.
Triindvajset dijakov od 15. do 18. leta z vseh koncev Slovenije se je tri dni pod vodstvom priznanih slovenskih filmskih ustvarjalcev seznanjalo s celotnim procesom nastajanja filma, od zamisli do končnega izdelka. »Vsi smo umetniki po duši, željni učenja in pridobivanja novega znanja. In to je odlična priložnost, saj si mentorji res vzamejo čas za nas, nas usmerjajo, povedo, kaj lahko še izboljšamo,« pripoveduje Nik Šrumpf iz Maribora. Strinja se, da je tri dni malo časa, delali so od jutra do večera. »Žene nas želja po osebnem razvoju, hočemo biti povezani z umetnostjo.«
Želijo obogatiti svoje znanje
Letos so morali nekaj dijakov zaradi velikega števila prijav celo zavrniti. »Vsi že imajo nekaj predznanja. Tabor je torej kamenček na poti njihovega kariernega razvoja,« pravi Tadej Fink iz Zavoda za izobraževanje in kulturo (ZIK) Črnomelj, ki je tudi glavni organizator tabora. »Se pa dogaja nekaj zanimivega. Še pred dvema, tremi leti so vsi želeli igrati, zdaj pa je slika povsem drugačna. Mnogo bolj jih zanima delo za kamero, delo režiserja, vse bolj so željni tovrstnega znanja.« Tabor je za dijake brezplačen, financirata ga črnomaljska občina in Slovenski filmski center, z opremo jim pomagajo novomeška Ekonomska šola, smer medijski tehnik, pa tudi lokalni ustvarjalci.
Weissova je bila pred desetletjem pobudnica tabora. Na ZIK so zamisel sprejeli z odprtimi rokami in naslednje leto že izvedli prvi tabor. »Naša letošnja tematika so trije uspešni belokranjski podjetniki. S tem bi radi povedali občinstvu, da se da uspeti tudi v belokranjskem prostoru.« Weissova prvi dan udeležencem razloži, kaj je to filmski jezik. »Ogledali smo si prvi dokumentarni film, govorili o bratih Lumiere pa o Eisensteinu in njegovi montaži atrakcij. Vsako leto zavrtim tudi dva filma Jožeta Pogačnika, našega velikega dokumentarista. Njegovi filmi iz 60. let so narejeni s podobami, glasbo, so moderni, krasni, in vidim, da to udeležence vedno prevzame.«
Domačini prepoznali pomen filmskega tabora
Kot dodaja Weissova, po rodu Belokranjka, projekt filmskega tabora raste in je zelo zanimiv za Belo krajino. V teh letih so snemali že raznovrstne stvari, od življenja ljudi ob meji do migracij in zadnjega mlina na Kolpi, skratka vedno nekaj, kar je tesno povezano z Belo krajino.
Medtem so udeleženci delavnice animiranega filma pod vodstvom Mateja Lavrenčiča ustvarjali v središču mesta, mentor delavnice igranega filma Janez Lapajne pa je dajal navodila dijakom v knjižnici pri snemanju zgodbe o dveh prijateljicah, zamerah in ponovnemu »snidenju«. »Tabor ti da predvsem širino. Vidiš, da je v ustvarjanje filma vloženega veliko truda, ogromno detajlov je pomembnih, naučiš se načrtovati celoten proces, delati s kamero, zvokom, montirati,« pravi Lapajnetov asistent Gal Ancelj, »povratnik« na taboru, pred katerim je študij multimedije. »Ogromno ljudi se je tukaj seznanilo z nastankom filma, izobrazilo, veliko imamo tudi povratnikov. Vesela sem, da so že čisto na začetku v domačem okolju projekt prepoznali kot odličnega,« dodaja Weissova.
