Razstavišče tipa in velikosti Galerije Vžigalica je dokaj zahtevno za postavitev resnejših preglednih razstav vizualne umetnosti. Postavitev, ki sta jo skupaj z avtorjem pripravila kuratorja Marija Skočir in Jani Pirnat, se je problemu elegantno ognila tako, da je množico fotografij organizirala v posamične zgodbe. Razmeroma veliko število fotografij pri posamični zgodbi pa razstava pokaže tako, da so te organizirane po metodi stenčasa. Hkrati je taka organizacija fotografij, ki z velikostjo tiska in pozicioniranjem posameznih motivov določa način gledanja in razumevanja zgodbe, zelo podobna načinu, kako se v časopisu organizirata fotozgodba in fotoesej. Avtor (v preteklosti fotoreporter Mladine, Dnevnika, Razgledov, danes pa Dela; sodeluje tudi z največjimi svetovnimi agencijami) se s tako postavitvijo pokloni časopisnemu mediju in izumirajoči časopisni vrsti samostojne fotoreportaže, ki jo je mogoče v slovenskem časopisju najti le še izjemoma.
Pregledna razstava tako ni organizirana okoli koncepta »močnih« fotografij, ki bi samostojno predstavljale teme, s katerimi se je avtor v teh 35 letih najbolj intenzivno in rezultatsko najbolj kakovostno ukvarjal. Suhadolnik je nedvomno avtor, ki bi svoje delo zlahka predstavil na ta način, saj so slovensko polpreteklo zgodovino in sedanjost beležile in zaznamovale številne njegove znane fotografije, ki so se usidrale globoko v kolektivno zavest. A tematska organizacija razstave najbolje odraža pravo naravo avtorjevega dela, ki vso izrazno moč pokaže v reportažah, s katerimi mojstrsko pripoveduje zgodbe.
Suhadolnik je po eni strani vizualno zelo prepoznaven avtor, kar v praksi pomeni, da lahko že srednje vešče oko hitro prepozna njegov avtorski podpis v kadriranju, predvsem pa v rabi močnih kontrastov in temnega spektra črno-bele lestvice. To so elementi, ki povezujejo avtorjeve fotografije celo iz povsem vsebinsko raznorodnih delov opusa. Zato je predstavitev zgodb namesto zgolj fotografij močno upravičena, saj lahko zajame Suhadolnikovo narativno širino in veščino. Naj piše fotografsko zgodbo o zatolminski sirarjih, balkanskih »auslanderjih«, beguncih, pankerjih 80. let, cirkusu, Trbovljah, ali pa reportaže s poti in kriznih žarišč (Mehika, Carigrad, Rusija, Černobil, Armenija, Eritreja), vedno pove zaokroženo zgodbo s poudarki na ključnih mestih in izvirnim subjektivnim komentarjem.
Vrhunec razstave je gotovo obsežna serija portretov, ki so eno od področij dela, s katerimi se je Suhadolnik najbolj uveljavil. Ne manjka recimo legendarni portret Jakova Brdarja v družbi zehajočega psa. Ta del razstave izstopa tudi tehnično: fotografije so v okvirjih, razporejene pa so tako, da pokažejo ključni dimenziji avtorjevega portreta: samoumevno spoštljivost in nevsiljivo duhovitost. Milana Kučana recimo postavi pod portret neznanega otroka, digniteto odmerja ne glede na družbeni status. Suhadolnikovo delo je paša za oči, um in duha.
