Janis se je rodila leta 1943 v majhnem industrijskem mestu Port Arthur v južnem Teksasu. Družina je bila dobro situirana, starši pa so kljub pomislekom podpirali njeno zanimanje za glasbo. Kot v filmu pove ena izmed njenih prijateljic iz otroštva, je bila Janis vedno drugačna, »nikoli se ni mogla zliti z ljudmi v Port Arthurju«. Že v najstniških letih je oboževala blues pevce, kot so bili Lead Belly, Odetta in Big Mama Thornton, med študijem pa je začela nastopati v raznih barih in klubih, v zameno za »kakšno zastonj pivo«. Prav tako je od blizu spremljala družbeno-politično dogajanje, ki je bilo v 60. letih v ZDA zelo burno. Poleg gibanja za državljanske pravice in drugega vala feminizma je začela nastajati tudi hipijevska subkultura, ki je nasprotovala vrednotam mainstream družbe (potrošništvu, utesnjujočim družbenim konvencijam, hierarhiji in elitizmu). Ta subkultura je ponujala pribežališče vsem, ki so se počutili drugačne, center dogajanja pa je bil v San Franciscu, v predelu Haight-Ashbury, kamor se je leta 1963 preselila tudi Janis. In prav tam se je začela njena preobrazba iz avtsajderke (kot so jo doživljali v zakotnem Teksasu) v eno izmed glavnih zvezd psihedelične glasbe in subkulturnega gibanja 60. let.
Pozornost širše javnosti je zbudila z legendarnim nastopom na Monterey Pop Festivalu (s priredbo pesmi Ball 'n' Chain njene vzornice Big Mame Thornton), ko je čez noč postala znana po ZDA. Takrat se je začela oblikovati tudi njena javna podoba, podoba močne glasbenice, ki ni pristajala na seksistične zahteve glasbene industrije. Janis ni bila lepotica v klasičnem pomenu, zato je glasbena industrija ni mogla tržiti na račun njenega videza; njeni koncertni nastopi so bili prav tako suvereni in »magnetični« kot nastopi njenih moških sodobnikov (na primer že omenjenih Morrisona in Hendrixa); v intervjujih pa ni govorila samo o glasbi, ampak je jasno izražala tudi svoja liberalna politična stališča.
To javno podobo Amy J. Berg izriše skozi arhivske posnetke in Janisine intervjuje, sočasno pa predstavi tudi intimno podobo, predvsem skozi pisma (v filmu jih prebira Cat Power), ki jih je Janis (tudi na vrhuncu slave) vsak teden pisala svojim staršem. Pisma in intervjuji z njenimi sodelavci, prijatelji in družinskimi člani razkrijejo antipod suvereni javni podobi, saj je Janis v zasebnem življenju ves čas dvomila o svojem uspehu, svojih sposobnostih in glasbenem talentu.
Čeprav film ne ponudi nobene inovacije v žanru dokumentarnega filma, je Amy J. Berg na premišljen in uravnotežen način izbrala arhivsko gradivo in svoje sogovornike ter na tak način predstavila kompleksen portret ne samo izjemno talentirane, temveč tudi zelo inteligentne in razgledane glasbenice. Film razbije klišejske predstave o prezgodaj umrli glasbenici (umrla je leta 1970 zaradi prevelika odmerka heroina) in pokaže, da je Janis tlakovala pot mnogim kasnejšim glasbenicam in imela velik vpliv na gibanje za enakopravnost spolov. Ali kot je to strnila režiserka: »Janis Joplin je bila feministka, ne da bi se ji bilo treba razglasiti za feministko.«
