Luksemburško sodišče je včeraj žvižgača v zadevi Luxleaks Antoina Deltourja obsodilo na leto dni pogojne zaporne kazni in mu naložilo 1500 evrov globe, Raphaela Haleta pa na devet mesecev pogojne zaporne kazni in mu naložilo 1000 evrov globe. Novinarja Edouarda Perrina, ki je razkril dokumente, je oprostilo. Afera je odmevala po vsem svetu, saj je pokazala, kako so se podjetja z luksemburškimi oblastmi dogovarjala o posebno ugodnih pogojih obdavčenja – v mnogih primerih so podjetja plačevala vsega eno- ali dvoodstotno davčno stopnjo.
Deltour je dokumente skrivaj kopiral s strežnikov svojega takratnega delodajalca PwC. V njih so se znašla podjetja, kot so Apple, Amazon, Deutsche Bank, Ikea in še več kot 300 drugih. Deltour je dokumente predal novinarju Perrinu. Perrin je bil na zatožni klopi, ker naj bi drugega uslužbenca PwC Raphaela Haleta spodbudil k brskanju po še dodatnih tajnih davčnih dokumentih. Tožilstvo je za žvižgača sicer zahtevalo leto in pol zaporne kazni, za novinarja pa plačilo kazni.
Zgroženi nad sodbo
Deltour je po izreku sodbe dejal, da je to tako, kot da bi obsodili zakonodajni napredek na področju davkov, ki ga je sprožilo razkritje in ki so ga podprle široke množice po Evropi. To je tudi opozorilo vsem bodočim žvižgačem, kar bo škodovalo obveščenosti državljanov in dobremu delovanju demokracije. Pred sodiščem v Luksemburgu se je zbralo več deset Deltourjevih podpornikov, ki so v minulih mesecih tudi podpisali peticijo v njegovo podporo in zbirali sredstva za sojenje. Podporniki so nad sodbo zgroženi. Na spletni strani so zapisali, da so sodniki povsem spregledali javni interes, ki je vodil njune odločitve, in da so povozili evropsko pravo. Deltour se sicer namerava na sodbo pritožiti, njegovi podporniki pa nadaljevati svoje delo.
V nevladni organizaciji Tax Justice Network, ki se zavzema za pravično obdavčenje multinacionalk, so med drugim zapisali, da se moramo vprašati, v čigavem interesu je potekalo sojenje. Zagotovo ne v interesu državljanov in domačih podjetij v Luksemburgu, ki jim takšni tajni davčni dogovori niso bili na voljo. Štiri velike revizijske hiše, med katere sodi tudi PwC, kjer je bil nekdaj zaposlen Deltour in kjer je dobil dokumente, pa so znova pozvali, naj razkrijejo podatke o tem, koliko davkov njihove stranke sploh plačujejo tam, kjer ustvarjajo prihodke.
Večno vprašanje davčnih oaz
Sojenje je prelomno z več vidikov. Prvič, zaradi vprašanja zaščite žvižgačev, ki sta ga sicer odprla že primera Edwarda Snowdna in Juliana Assangea, pa tudi zaradi zaščite novinarjev, ki tovrstne zgodbe razkrivajo. Drugič, zaradi (ne)reševanja enega večjih finančnih problemov, s katerim se sooča svet – davčnimi oazami. V davčnih oazah ponikne na stotine milijard evrov na leto, ki bi sicer morale končati v državnih proračunih in financirati javne sisteme, od šolstva, zdravstva do infrastrukture. Čeprav dogovori, ki jih je razkril Deltour, niso v neskladju z luksemburško zakonodajo, gre za de facto krajo denarja iz proračunov drugih držav, kar so prikrajšane države Luksemburgu tudi očitale. Pred časom so se v tujih medijih pojavile informacije, da naj bi luksemburške davčne oblasti po razkritju dokumentov začele s podjetji sklepati ustne dogovore o stopnji obdavčitve, da bi se tako izognile podobnim medijskim razkritjem. Luksemburške oblasti so poročanje zanikale, saj da ustni dogovori ne bi bili pravno zavezujoči.
Številna razkritja o tem, kako multinacionalke pa tudi posamezniki uporabljajo davčne oaze in območja visoke bančne tajnosti za davčno optimiziranje in neposredne utaje davkov v minulih letih, so na globalni ravni spodbudila razpravo v smeri večje transparentnosti davčnega sistema. S prihodnjim letom bo med drugim začela veljati avtomatična izmenjava davčnih podatkov med državami podpisnicami posebnega sporazuma. Obetajo se tudi spremembe pri poročanju davčnih podatkov za multinacionalke, ki naj bi po novem o plačanih davkih poročale posamično po državah.
