Po spremljanju tekem smo na domači ulici vsi hoteli biti Michel Platini, Jean Tigana ali vsaj Alain Giresse. Tisti, ki se ni znal dovolj postaviti zase, pa je moral v vrata in je bil Joel Bats. Francozi so navduševali, jeziček na tehtnici pa je bil Platini. Francoski zvezdnik italijanskih korenin je igral in zadeval kot v transu. Z devetimi goli in povprečjem skoraj dveh zadetkov na tekmo se je približal podvigu rojaka Justa Fontaina, ki je na švedskem mundialu zabil kar 13 golov na šestih tekmah. Hitro doseženi trije zadetki iz prostih strelov v prvih tekmovalnih dneh so na prvo žogo potegnili primerjavo z mojstrovinami Platinija tistega daljnega 1984.
Prosti streli nenadkriljivega Platinija so bili tehnično povsem dovršeni, zadetka Garetha Bala in gol Erica Dierja po sicer močnih, a še zdaleč ne popolnih strelih, pa gredo bolj na dušo vratarjev Matuša Kozačika, Igorja Akinfejeva in Joeja Harta. Že res, da je svoj zadnji gol na prvenstvu Platini zabil »skozi« vratarja Špancev Luisa Arconado, ampak... Michel je to delal drugače, drugačna pa je bila tudi podoba EP. Z osmih nastopajočih smo prišli na 24 reprezentanc, namesto 15 je zdaj na prvenstvu kar 51 tekem. Mesec dni nogometa za zajtrk, kosilo in večerjo ima za nas nogometne odvisnike močne adute, vendar se zdi, da je to EP z napako. Sistem z osmino finala, ko po prvi fazi ob zadnjeuvrščenih odpadeta le dve tretjeuvrščeni reprezentanci, je omogočal kalkulacije že v drugem krogu predtekmovanja, tretji krog pa je bil eno samo taktiziranje.
Platini je zaradi spornega izplačila maja odstopil z mesta predsednika Uefa, z nogometnih funkcij je umaknjen za štiri leta. Ne morem se znebiti grenkega priokusa, da ga na domačem prvenstvu praktično ni. Občutek je še toliko bolj čuden, ko gledam, kdo vse se sonči v častnih ložah…
Primož Čepar je novinar Radia Koper
