Ivan Zidar je bil pred leti eden največjih direktorjev v Sloveniji. Že v komunizmu si je ustvaril ime mogočnega organizatorja gradbenega podjetja, ki ima dobre zveze in zna krepko udariti po mizi. Pa tudi kam drugam. Pravijo, da je v časih, ko so gradili predor pod Karavanami, mahnil nekega predrznega sindikalista. Pravili so tudi, da je znal prav tako mahniti po kakšnem direktorju, če se ni strinjal z njim. Precej povedna je tudi zgodba o tem, ko se je napil in nekajkrat prespal kar v neki gostilni na Obali. Pustili so mu ključ, da je lahko obiskal stranišče, ko je v poletni noči smrčal na gostilniškem vrtu. Zaupali so mu. Pa je to že pomenilo ugled? Težko je reči. Najverjetneje si je snažilka, ki je zjutraj prišla pospravljat, o njem mislila svoje. Ivan Zidar je bil takrat resen igralec, je pa res, da v tistih časih direktorjev niso merili z anketami ugleda, zato je primerjava skoraj nemogoča. Kdo bi sploh lahko bil novi Ivan Zidar? Franjo Bobinac? Ne. Rudolf Skobe? Verjetno ne. Borut Jamnik? Jože Mermal? Tudi ne. Janez Škrabec? Tukaj smo pa že bliže.
Ivan Zidar se je rodil na Blokah v vasi Škrabče, do katere je pred leti SCT uredil in asfaltiral cesto. Škrabče pa so povsem po naključju tudi vas, iz katere izvira družina Škrabec. Janez Škrabec je dolgo gradil svoj ugled. Velja za direktorja, ki ceni umetnost in kulturo, ki pozna najpomembnejše Slovence, tako pisatelje in novinarje kot tudi športnike. V Ribnici je uredil manjši kulturni center, v katerem nastopajo največji slovenski razumniki. Njegov hotel v Moskvi je odprl sam (tedanji premier) Janez Janša, po drugi strani pa je pomagal ustanavljati Kučanov Forum 21. Škrabca povezujejo z Lovšinovimi posli v Intereuropi, nedavno pa so ga še spektakularno obiskali kriminalisti zaradi poslov pri gradnji koroške kanalizacije. Je tretji najuglednejši slovenski direktor, a vprašanje je, ali bo tako ostalo in ali bo lahko kdaj priplezal na sam vrh, kjer kraljujeta Jože Colarič iz Krke in Franjo Bobinac iz Gorenja.
Ugled je pojem, ki je sestavljen iz mnogih komponent, sama popularnost med ljudstvom pa pri njem ne igra velike vloge. Tako Colarič kot Bobinac se v javnosti ne pojavljata veliko, sta dobro plačana in nista lastnika družb, ki ju že leta vodita. Podobno je s Tonijem Balažičem, ki je v zadnjem letu na lestvici ugleda napredoval za kar osemnajst mest. In to v času, ko so Mercator prevzeli Hrvati. Sliši se kot pohvala: če so tujci zadovoljni z njim, potem mu to prizna tudi anketirana strokovna javnost.
