Ko je JLA zapustila teritorij Slovenije, so za njo ostala polna skladišča orožja. J. J. se je takoj lotil posla, zanemaril svojo deklarirano poštenje in se prelevil v aktualnega trgovca z orožjem. Tako je nastala orožarska afera, mati vseh afer. Izkupiček tega posla je bil ogromen, a se posledično ni nikoli odrazil kot prihodek v državnem proračunu. Zainteresirani bralec se lahko podrobno seznani s temi, blago rečeno, motnimi posli v knjigi raziskovalnega novinarja Matjaža Frangeža, ki je izšla leta 2007 in bila doslej še dvakrat ponatisnjena po 1000 izvodov. Pisec je z njemu lastno natančnostjo in sledljivostjo zbral stotine dokumentov, ki pričajo o obsežnosti in vrednosti tega posla, vključno s podatki o oderuških cenah, ki so jih morali plačevati kupci iz južnih dežel, kjer se je razvnela prava uničevalna vojna. Pisec vzporedno prikaže akcije, kot so eksploziv pod Jelinčičevim avtomobilom, sramotno spodleteli poskus ugrabitve grškega trgovca v Celovcu, inscenirano »ujetje« vohuna v Depali vasi ter poskus podtikanja nameravanega državnega udara Milanu Kučanu itd. Na čelu vseh teh dogajanj pa vedno prej ali slej srečamo kreatorja in režiserja Janeza Janšo in nekaj najožjih sodelavcev.
Ta čas ponovno aktualizirana tema sestrelitve helikopterja nad Rožno dolino prinaša nove dokaze o karakterju izvajalcev in nalogodajalcev za ta umazani posel. TV SLO hrani izjavo J. J., da je bilo dogovorjeno o prestopu Tonija Mrlaka v TO. Da bi prikrili in opravičili to skrajno nečastno dejanje, ki je dejansko služilo kot dokaz resnih vojnih dogajanj, se sedaj iščejo in v zagovor navajajo izmišljeni podatki o »sovražnem pilotu« in helikopterju, lažno se prikazuje trasa leta, kljub temu da je dogajanje podrobno dokumentirano opisano v knjigi Skrito povelje.
V tem svojem prispevku želim predvsem opozoriti na vsebinski vidik vloge SDS v našem političnem prostoru. Stranka kot združevalka interesov določene skupine volilcev naj bi s svojim delovanjem tvorno sodelovala v parlamentarnem dogovarjanju in usklajevanju interesov državljanov, s ciljem najti optimalne razvojne rešitve in skrbeti za blaginjo naroda, ki je strankam zaupal vodenje države. Toda ta vloga za SDS ni dovolj atraktivna. J. J. kot kreator politike stranke se poslužuje aferaštva kot očitno edinega načina njegovega delovanja, ki ga premore.
Njegove značajske lastnosti je odlično opisala dr. Spomenka Hribar v svoji knjigi Svet kot zarota. Iz vsebine tega nikoli zanikanega dela je mogoče razložiti odhajanje najzvestejših in nekaterih ključnih strankarskih kadrov iz SDS. Njegovi tviti na družbenih omrežjih, lažnivi prispevki njegovih »novinarskih kadrov« v rumenem tisku in poveličevanje njegovih del in imena na Nova24TV ter vključno z izbranimi sodelavci na TV SLO neprenehoma vsiljujejo tezo o nepomembnosti NOB ter poveličevanju izdajalskega in kolaborantskega domobranstva, ki ga izdatno podpira slovenska RKC; vse to nesporno kaže, da ga politično poslanstvo SDS ne zanima, ampak mu stranka izključno služi kot izhodišče za ustvarjanje afer, podtikanj in vnašanje razdora med ljudi, kjer se on tako lagodno in ustvarjalno počuti.
Ob vsem tem pa pustimo ob strani, da nikakor ne more dokazati, od kod mu 210.000 evrov. Sicer pa ga o tem in mnogih drugih »poslovnih rešitvah« do zastaranja očitno nihče več ne bo spraševal, ker je takšno početje menda za takšno osebnost nedostojno. Temu ob rob se je morda treba spomniti še novinark Evgenije Carl in Mojce Pašek Šetinc, ki ju je v svojem visoko inteligentnem slogu ocenil kot bagatelni odsluženi prostitutki; hiša RTV pa iz previdnosti nič resnega v njuno zaščito.
Morda še misel duhovnika Branka Cestnika (Mladina in 2. 4. 2016 tudi Dnevnik): »V cerkvi imamo naslednje pravilo: četudi nisi kriv, a je fara prišla zaradi tebe v razkol in se zaradi tebe prepira, kar se začenja poznati tudi pri tvojem verskem poslanstvu, moraš iz fare oditi. In sicer zaradi same skupnosti, v kateri si postal predmet spora. V takšnem primeru se je treba umakniti, da skupnost položaj sama reši z nekim novim voditeljem. Janša je v vidnem polju politike postal osrednji lik Slovenije, do katerega se vsi opredeljujemo kot nekakšnega mesije. Zato včasih rečem v ironičnem smislu: Janša bi moral oditi že zaradi nas, ker smo z njegovim likom prehudo obremenjeni. Tako rekoč bi se nas moral usmiliti.«
Če oni tako razmišljajo, za čuda, je v tem nekaj resnice.
Ivan Grobelnik - Ivo, Štore