Sistem, kako v Sloveniji določamo in obračunavamo cene zdravil, je kompleksen, zapleten, poleg tega v tem procesu sodeluje veliko strani. Poskušajmo poenostaviti. Jedro sistema je centralna baza zdravil, zbirka podatkov o zdravilih, ki so na voljo v Sloveniji: o načinu njihove uporabe, odmerkih, ki so na voljo, in seveda o ceni, ki jo zdravstvena blagajna plača za zdravilo. Podatki o cenah se skoraj vsakodnevno spreminjajo, saj, na primer, pri zdravstveni blagajni redno oblikujejo nove terapevtske skupine zdravil in jim na dva meseca na novo določajo najvišjo priznano vrednost (torej ceno, ki jo za zdravilo plačajo); spremembe v cenah vnašajo tudi pri agenciji za zdravila in medicinske pripomočke, ki ima tudi del pristojnosti oblikovanja cen zdravil. Poleg neprestano spreminjajočih se cen lekarne opozarjajo tudi na težavo, da spremembe cen v centralni bazi zdravil niso ažurirane (menda zaradi kadrovske stiske v pristojnih institucijah), za nekatera zdravila pa cena sploh ni navedena. To vse da lekarnam otežuje ažurno sledenje podatkom o cenah zdravil.

Če je lekarna pri veletrgovcu z zdravili zdravilo kupila po ceni, ki je bila višja od tiste, ki jo je določila zadnja sprememba cene v centralni bazi zdravil, je doslej kontrolni sistem to javil kot evidenčno napako, a so zdravilo zdravstveni blagajni vseeno lahko obračunali. Od ponedeljka naprej pa to ni več mogoče, ker računalniški sistem tak obračun zavrne. V lekarnah položaj razumejo tako, da takega zdravila bolnikom ne morejo izdati, ker to tehnično ni izvedljivo. Zato so nekateri bolniki, ki so prišli po zdravilo z »napačno« ceno, iz lekarne odšli z drugim, zamenljivim zdravilom – kar ni problematično, saj so dobili enakovredno zamenjavo, nekaterim bolnikom so lekarniški farmacevti izdali zdravilo »na reverz« in bodo stvari uredili za nazaj, ko bodo vpleteni situacijo rešili, tretji pa so iz lekarne odšli praznih rok. Koliko bolnikov je ostalo brez zdravil, ne ve nihče.

Stališče lekarn so pri zdravstveni blagajni in agenciji za zdravila ostro zavrnili, kot tudi svojo morebitno krivdo za nastali položaj. Lekarne so zato, ker bolnikom fizično izdajajo zdravila in ker prve nosijo poslovno škodo, ki bo pri zapletu morebiti nastala, v tej zgodbi res morda tiste, ki so pritisnjene ob zid, saj se lahko drugi vpleteni od dogajanja v zadnjih dneh ogradijo. Vendar odgovornost, da so bolniki ostali brez zdravil, nosijo prav vsi.

Najbolj nerazumljivo je, da so ti zapleti sploh nastali. Vsi vpleteni se o uvedbi kontrolnih mehanizmov pri obračunu cen zdravil dogovarjajo že vsaj dve leti, vsi se strinjajo, da je kontrola potrebna, predvideli so tudi v zadnjih dneh videni scenarij, kaj se ob uvedbi kontrolnega mehanizma lahko zgodi. Zdaj vpletene strani mrzlično iščejo rešitev in napovedujejo, da bo s koncem tega tedna konec tudi težav pri preskrbi z zdravili. Rešitev, ki je niso našli v treh letih, bodo torej našli v nekaj dneh.

Veliko bolj razumljivo je, zakaj so kratko potegnili bolniki. So pač najlažja in najbolj ranljiva tarča. Tudi povračilnih ukrepov si ne morejo privoščiti – da bi, na primer, bojkotirali lekarne ali nehali plačevati zdravstveno zavarovanje, če jim že odrekajo zdravila. Cinizem brez primere je tudi, da imajo vse vpletene strani polna usta skrbi za blaginjo bolnikov. Bolnike so vzele za talce prav ustanove, katerih interes bi moral biti samo en: da zdravila dobijo tisti, ki jih potrebujejo.