A utemeljeno je mogoče domnevati, da tovrstna »razvidnost« niti ni bila namen ustvarjalne ekipe. Prej nasprotno: postavitev duhu izhodiščne predloge sledi tudi v tem, da na različne načine odpira možnost prostega toka zavesti, v tem primeru seveda ne v smislu literarne tehnike, ampak na način nekakšne neobvezne »odmaknjenosti« ponujenega, v kateri ima gledalec dovolj časa, da se prepusti lastnim mislim. Spremljanje »dogajanja«, če mu tako rečemo, namreč ne zahteva veliko pozornosti ali pa se ta, kot denimo v primeru (namerno?) slabo razločnega posredovanja izbranih odlomkov iz romana, izkaže za jalov vložek; posamezni gradniki predstave – od mreže plitvih črnih bazenov, napolnjenih z vodo, nad katerimi na dolgih kablih nihajo gole žarnice, do samodejno tipkajočega starinskega pisalnega stroja – pač bolj kot na odsevanje že vnaprej določenega sporočila merijo na premišljeno vzpostavljanje specifičnega vzdušja ter sejanje diskretnih namigov, ki svoje »končno« razvitje dobijo šele v obiskovalčevem intimnem doživetju. Pri tem projekt spretno izrablja okolje, kamor je umeščen – mračni tunel pod grajskim hribom se kar sam ponuja kot izhodišče (in hkrati prispodoba) potopitve v notranji premislek.

V zavetrju časa Meta Grgurevič Urša Vidic Virginia Woolf K svetilniku Nataša Živković Maša Nonković Bowrain Mario Babojelić Jaka Šimenc