Rezultat je presenetil tako najbolj katastrofično navdihnjene vedeževalce kot optimiste. Zgodilo se je tisto najboljše. Kaj se je torej zgodilo? Ljudje, desetletja dresirani v pasivno bolščanje v rdečo in zeleno na semaforju, v zebro, v visok pločnik, v jasno hierarhijo (boj se močnejšega od sebe), v nadzor (policije in someščanov, ki smo disciplinirali drug drugega), so postopoma ugotovili, da zadeva deluje, če se vsi odrečemo starim, često neumnim in absurdnim pravilom: po zakonu nisem kriv, če povozim pešca, ki teče čez rdečo (torej mi je vseeno, če je poškodovan?); varen sem, če prečkam na prehodu (četudi statistike kažejo, da je veliko povoženih ravno tam); tudi če ni nikjer nobenega avtomobila ali pešca, moram pri rdeči luči čakati – in ja, v trenutkih izživljanja so policisti znali takšno kršitev drastično kaznovati.
Prometna pravila se zdijo logična, bila naj bi v službi ljudi in čim bolj gladkega pretoka, a v veliki meri so abstraktna manifestacija nadzora in utrjevanja absurdnega reda, so torej odraz družbe, ne pa dejanske uporabnosti in koristnosti: promet je tudi v mestih noro podrejen avtomobilom, ne pa šibkejšim udeležencem, pešcem ali kolesarjem, ki so izpostavljeni izpuhom, pripeki, vodnim tušem avtomobilov ob deževju, zasneženim pločnikom in tveganemu pešačenju po vozišču pozimi. Kdo so šibkejši udeleženci v dvojnem pomenu besede, je povsem jasno: otroci in starejši ljudje, tisti z manj denarja, ki si ne morejo privoščiti avtomobila ali bencina, pa oni, ki jim je vse bolj jasno, da je avto izum 19. stoletja, ki pravkar dosega svoj smrdljivi uničevalni vrhunec, in je čas, da se mu postopoma odrečemo – in zahtevamo dober javni promet.
Kaj torej prinese ureditev, ki vsa ta »železna« pravila razveljavi? V resnici stare čase. Ljudje začnejo sodelovati na drugačen način, s pomočjo nečesa tako temeljno človeškega, kot je odgovorno opazovanje položaja, soljudi in vozil, očesni stik z drugimi udeleženci postane dogovarjanje brez besed. Ne glede na to, v kateri vlogi si, pešec, kolesar ali voznik, moraš opazovati, kaj nameravajo drugi, prilagajaš svoje gibanje, hitrost, smer. Nihče nima prednosti, vsak je odgovoren ne le zase, ampak tudi za druge, vsak pazi na vsakogar, še posebej močnejši (avtobus) na šibkejšega, kolesar na pešca, saj je tudi škoda, ki jo lahko povzroči, večja.
Meni se je zdelo opazovanje te oddresure strašno zabavno. Pešci in kolesarji so obotavljaje krenili na cestišče. Predvsem starejši so si sprva želeli prejšnjih »dovoljenj«, kje in kdaj se kaj sme. Vzgojeni v disciplino, izgubljeni in prestrašeni ob nenadni kaotičnosti odgovorne prostosti. Desetletja vajeni neznosnega prometa, hrupa, smradu in ponorelega divjanja, kjer tudi zeleni semafor nikakor ni bil garant za preživetje. Nenadoma pa je dovoljeno prečkati po vsej dolžini cestnega odseka, pravokotno ali po diagonali, zgolj ob enem samem pogoju: poglej okrog, da ne stopiš komu na prste. Avtobusni šoferji so na začetku trpeli strašne muke: voziti v najnižji hitrosti se jim je verjetno zdelo kot najhujša kazen in kar nekaj časa so potrebovali, da so se odvadili živčno »torirati«. A prav oni so bili v najtežji situaciji: zdaj, ko jih niso več ščitila ne pravila, ne strnjene kolone, ne semaforji, so bili nenadoma zares odgovorni za življenja tistih pod njimi na cesti. In so to odgovornost posvojili tako izvrstno, kot bi nenadoma ne pripadali več tistemu podalpskemu plemenu norcev za volanom.
Ravno v tem je najdragocenejša lekcija te delitve prostora in ta lekcija je politična par excellence. Prostor in prosto gibanje pripadata vsem in vendar je skozi stoletja nastala dolga vrsta pravil, oblik nadzora in kaznovanja, s katerimi so si konkretni in simbolni prostor, z njima pa tudi miselnega in duhovnega, prisvojili najmočnejši. Ti so svojo voljo razglasili za pametno, logično, koristno in absolutno, od boga, politične moči, denarnice ali mišic dano, in uveljavili so neskončno dolgo vrsto načinov discipliniranja, ki so ljudi na vseh družbenih področjih maličili v prestrašene »pešce«.
Če je torej promet metafora družbene ureditve, potem model deljenega prostora kaže, da se ljudje brez vsemogočne roke od zgoraj dobro znajdejo, da vse teče bolj gladko in brez povoženih. Ravno zato bi bilo treba ta model neposredne demokracije vpeljati v družbeni sistem.
