Kako se te dni finiširajo politični dokumenti za varšavski vrh Nata? Kaj se sedaj dogaja z Rusijo? Je še vedno takšna neposredna nevarnost in grožnja za vzhodno krilo zavezništva, kot je bila pred referendumom? Kaj pa Ukrajina? Je še vedno takšen pomemben fokus zavezništva? Kaj pa Balti in Poljska? Kaj se sedaj dogaja z begunci? Kaj o tem sedaj govorijo britanski diplomati in vojaki? Bodo Britanci vseeno prispevali vsaj en rotirajoči bataljon na vzhodnem krilu? In če bodo, zakaj?
Ko je marca prejšnje leto vodja evropske komisije Juncker govoril o evropski vojski, smo se zmrdovali, da gre morda za piščančjo jato. Pa dobro leto po tem? Britanija bo (do)končno izgubila odločujočo besedo v EU glede evropske obrambe. Ali lahko Poljska prevzame vlogo, ki jo je v zadnjih dveh desetletjih imela Britanija? Zelo dvomljivo. Če se Evropska unija pobere po britanskem šoku, je to morda priložnost, da končno zgradi samostojnejšo vojaško zmogljivost ali pa se končno sprijazni, da tega ni sposobna, in to področje prepusti Natu.
V pripravah na evropsko globalno strategijo in Natov vrh v Varšavi smo precej neuspešno opozarjali, da močan Nato ni mogoč brez močne Evropske unije in obrnjeno. Ta misel ni odzvanjala kaj dosti niti v domači, slovenski zunanji in varnostni politiki med pripravami na dogodke v EU in Natu, kaj šele znotraj teh povezav. Poljaki, ki si želijo, da varšavski vrh postane »zgodovinski«, so bili še posebno občutljivi. Potem smo se tik pred državno proslavo ob osamosvojitvi znašli v situaciji, ko je moral glavni govornik na hitro popravljati in prepravljati svoj slavnostni govor. Kajti osamosvojitev Slovenije je bila neposredno povezana z idejo vključevanja v drugačno skupnost vrednot od tiste, iz katere smo odšli. Iz te skupnosti pa je izstopila država, ki je predstavljala tako rekoč etalon teh vrednot.
Predsednik države Borut Pahor je, kot prepričan evrofederalist, osamljeni glas vpijočega v puščavi, ki verjame v neke vrste združene države Evrope. Vendar pa je hkrati edini, ki v slovenskem političnem prostoru poziva k nujnosti politične in strokovne razprave o tem, kakšno Evropo želimo in kakšno mesto v njej naj bi imela Slovenija. Razlike med tem, kako smo se videli sami in kako so nas videli drugi v sedanjih razmerah, peljejo v novo in drugačno mednarodno zunanjo in varnostno politiko. Četrt stoletja samostojne države je morda priložnost, da obrnemo nov list.
Mirko Cigler je nekdanji veleposlanik in diplomat.