V teh 25 letih smo marsikaj dosegli, delo več generacij državljanov je rodilo sadove, splošne življenjske razmere so se izboljšale. A zadnja leta, ki se bodo v kratkem zaokrožila na desetletje, vse kaže, da se je naš razvoj obrnil vzvratno, da se gibljemo retrogradno proti popolni demontaži vsega prigaranega.
Pogled h kulturni produkciji. Najprej leta in leta vzpenjanja, izboljševanja pogojev za delo, večanja sredstev, odpiranja meja, mreženja in povezovanja, priključevanja evropskim integracijam in njenim skladom, leta in leta sorazmerne prosperitete, predvsem pa leta svetlih obetov, vere v še boljši jutri. Dokler so trendi kazali navzgor, nihče ni imel razlogov za kulturniški jok in stok, kultura je temu primerno uživala bistveno več ugleda. Po družbi se še ni razpaslo vsesplošno prepričanje, da kulturnika na prsih redimo kot parazita.
Optimistična 90. leta so daleč. Že skoraj deset let se vedno bolj pičla sredstva za kulturo vse bolj drobijo. Umetnikom vedno bolj rastejo stroški dela, prejemajo pa vedno manj denarja. Vedno bolj nemogoči so pogoji, razpisi so vse bolj parada birokratskega merjenja storilnosti in izpolnjevanja kvantitativnih pogojev. Skrita paradigma javnega financiranja kulture je zadnja leta odtegovanje podpore na osnovi formalističnih izločevalnih kriterijev. Eden od razpisov ministrstva za kulturo je letos vseboval kriterij, po katerem so v prejšnjem letu subvencionirani avtorji avtomatsko dobili manj točk, s čimer je kulturna politika merljivo zavrla kontinuiteto dela in karierni razvoj cele generacije avtorjev. Svobodni umetnik je bil še pred nekaj desetletji gospod, danes je zaradi takih in drugačnih birokratskih sadizmov vedno le en korak od tega, da gre postopat pred Mercator na Bavarcu.
Konec je časov, ko smo si razvoj slovenskega knjižnega trga predstavljali kot množenje založb, njihove vse večje raznolikosti, nagovora najrazličnejših ciljnih publik. Letos je Javna agencija za knjigo postavila temelje za novo etapo izčrpavanja takega knjižnega trga. Vse manj založb si lahko v bodoče obeta stabilno programsko podporo prek njenih razpisov, vse več jih bo lahko računalo kvečjemu na hiralnico projektnega sofinanciranja. Ko se bodo izčrpale stare, bodo prišle nove, ki bodo cikel kratkotrajne rasti in dolgega usihanja ponovile. Čez 25 let bo naš knjižni trg bolj ali manj tak, kot bi bil, če knjige sploh ne bi subvencionirali: poleg peščice strogo komercialnih založb bo delovala peščica subvencioniranih z le za spoznanje bolj kvalitetno in raznoliko literaturo od tega, kar je zmožen presnoviti trg.
Čas, ko je bilo še mogoče upati, da je kriza zgolj začasna, je v kulturi nepovratno minil. Dokončno so pokopane zamisli o novih javnih zavodih, kulturnih centrih, ambicioznih investicijah, ki bi več kot le pokrpale luknje v strehah in omogočile razvoj tudi doslej zanemarjenim področjem umetnosti. Plesalci so že davno opustili upe, da bi se področje kdaj lahko okrepilo s stabilno financirano osrednjo institucijo. V Drami se borijo le še za osnovno prenovo. Vlaganja v kulturo so v najboljšem primeru politični projekti, ki ne rastejo iz realnih potreb. Vedno se najde kak župan, ki bi rad ateljeje za arhitekte, industrijske oblikovalce in start-up kreativce ter novo razkošno razstavišče, da bomo lahko v njem gledali nov marketinški trik, večno potujoče razstave, kjer so na voljo replike in videosimulacije umetnin, ne umetnine same.
Nekoč smo se priključevali evropski integraciji, svet je bil vedno bolj odprt, meje vedno manj trdne in vse manj pomembne, tujec je postal tuja beseda. Nekega dne smo se prebudili in ugotovili, da imamo na mejah vojsko in bodečo žico. Evropska integracija se je še pred trenutkom širila in bohotila, dokler se ni nekega vročega junijskega dne prebudila tako nevarno stanjšana, da se je zdelo, da bo zdaj zdaj padla na kolena.
Kot da bi se čas na neki točki obrnil vase in stekel nazaj. Naš svet izgublja maso, krči se, naša esenca je vedno bolj eksistenca, le še malo in plazili se bomo po vseh štirih, se splazili nazaj v morje, se izgubili v nič zgodovine kot enocelična bitja, ki so tako dolgo zategovala svoj pas, da so se ukinila.
Zato brezvetrje na 25. rojstni dan dežele ni slabo znamenje. V brezvetrju je možno vse: včasih se ulije, včasih nepričakovano posije sonce. Vsekakor pa se spomnim, kako je biti star 25. Ničesar še ne vidiš v perspektivi, vse, kar se je dotlej zgodilo, se je zdelo skoraj kot zgodovinska nujnost. Prepričan si, da si pogoltnil vso modrost tega sveta in da natanko veš, kaj leži pred tabo. Ne veš še, da vse resne preizkušnje v življenju pridejo po 25. letu in da je mogoče vse, absolutno vse še spremeniti. Želim si, da bi mi to takrat nekdo povedal.
