Uživam v vsem, kar se dogaja okoli mene. Dirkam brez obremenitev, vem, kaj zmorem, vem, kaj zmore motocikel, za menoj stoji odlična ekipa, imam najboljšega trenerja in svetovalca, torej očeta Bogomirja. Enostavno se na dirke odpravim sproščen, ker vem, da bo tudi oče odlično opravil svoj del naloge, mehaniki svojega. Res je, da je zdaj vse postalo za eno številko večje, a sem tega že vajen.
Lahko bi rekli, da Tima, kot ga poznamo danes, ne bi bilo brez očeta Bogomirja?Dejstvo je, da se odlično dopolnjujeva, da drug brez drugega ne moreva biti. Sodelujeva res vrhunsko in vedno bolj je jasno, da brez njega za zdaj še ne bi mogel dirkati na takšni ravni kot dirkam zdaj. Povsem se zanesem na njegove nasvete. Prehodi stezo, dobesedno vidi vsako podrobnost, svetuje mi, išče boljše linije, pasti na stezi, pomaga mi nastaviti motocikel. In on zaupa meni, zato točno veva, kaj morava storiti v določenem trenutku.
Od kod jemljete moč, da se vedno znova za vsako dirko tako dobro pripravite, od kod vam ta hitrost?Ravno iz tega, da uživam. Živim to, o čemer sem sanjal. Ko sem bil star dve leti in pol, me je oče posadil na motocikel in s časom je to iz zabave preraslo v profesionalnost. Vse se lahko doseže, če se le hoče in če se znaš pravilno obrniti in trdo delati. Iz nič ne more nastati drugo kot nič. Treniram dvakrat na dan, ob koncih tedna so dirke, baterije polnim z delom, s treningi. Seveda občasno potrebuješ nekaj počitka, odklopa, pa vendar tudi takrat ne gre povsem brez športa. In želja po uspehu me žene naprej, žene vse nas v družini.
Bi lahko rekli da ste bili v pravem trenutku na pravem mestu?Kot sem omenil, danes ti nič ne pade samo v naročje. Oče mi je utiral pot, skrbel za vse, kar se skriva v ozadju takega dirkanja. Talent sem bil, samo nekdo me je moral usmerjati, me brusiti, mi svetovati in to dela še danes. Zdaj se mogoče zdi, da so določene stvari lažje, sem v odlični ekipi z najboljšim materialom, a do tega smo se morali priboriti. Tistega, kar se je dogajalo prej, seveda ni videlo veliko ljudi, a ker je svetovni prvak lahko samo en dirkač, je tudi jasno, kaj je moj naslednji cilj.
A vendar ni veliko ljudi pričakovalo, da vam bo uspelo že v prvi sezoni v MXGP doseči vse to?Ne, večinoma sem poslušal, da če se bom vozil med prvimi desetimi, bom zelo dober. In samo oče je verjel vame in rekel: »Tim, ti lahko tudi zmagaš.« In potem sem začel tudi sam verjeti, da sem zmožen tega, voziti konstantno, z glavo, premišljeno, ravno dovolj hitro. Seveda imaš vmes kakšen slab dan, a vedno moramo iz danega potegniti največ. Najhuje pri nas je, da ostaneš na dirki brez točk. Zdaj sem v položaju, ko moram vseeno misliti tudi na to, da je vsaka točka dragocena.
A na zadnji dirki, ko ste v drugi vožnji bili oster boj s šestkratnim svetovnim prvakom, Italijanom Antoniom Cairolijem, se vseeno niste predajali.Da, a zato, ker sem mu bil res blizu od prvega kroga dalje. Videl sem, da lahko zmagam, da lahko napadem. Da sem bil dovolj previden in zanesljiv, da ne tvegam preveč. Dobro, Antonio je bil nekoliko bolj agresiven pri zapiranju linije, kot je sicer. To me je malo presenetilo, to sem mu v nekem trenutku tudi pokazal, tudi sam sem bil enkrat preblizu njegovemu motociklu. A to je šport, če čutiš, da lahko zmagaš, greš na zmago. Moram pa reči, da nisem tvegal preveč, prehitel sem ga na zelo čist način in mu ravno s tem pokazal, da si lahko hiter tudi brez dotikov. A to so dirke, vsi se borimo za isti cilj.
Vas velika priljubljenost že mogoče tudi malce utruja, preveč pozornosti zna namreč tudi imeti svoje slabe strani?Seveda so trenutki, ko si utrujen, pa te čaka toliko navijačev za avtogram ali fotografiranje. A ko vidim, da nekomu to res nekaj pomeni, mi ni težko si vzeti čas za njih. Posebno za mlajše navijače, kajti tudi sam sem imel nekaj idolov in sem jih gledal kot bogove. Zato vem, kako se počutijo mnogi moji navijači, ki si vzamejo čas in se potrudijo priti na dirko, kot je recimo tukaj v Mantovi. Na vse to gledam skozi svoje oči in zato jim skušam ugoditi, ko jim le lahko.
Ali ima motokros tudi kakšne slabe strani?Slabih strani pri motokrosu ne vidim, razen seveda nekaterih poškodb, ki pa so sestavni del tega športa. Bil sem že poškodovan, a na to nikoli ne mislim, ko grem na start. Na to moraš pozabiti in se osredotočiti le na vožnjo in tekmece. Motokros ima toliko drugih pozitivnih strani, od skokov, hitrosti, blata. Da, blato na stezi mi je zelo všeč.
Česa pa se bojite?Verjeli ali ne, višine. A ko sem na motociklu, se skokov ne bojim, takrat imam v glavi povsem druge stvari. Ob vsej koncentraciji in naporu, tekmovanju z drugimi je toliko adrenalina, poleg tega je to postal tak del mojega življenja, da dejansko tega, kako visoko skačemo, sploh ne opazim več. Motocikel tehta 105 kilogramov, skačemo do 30 metrov daleč ali 10 metrov v višino, proga se spreminja iz kroga v krog. Uživam, ko uživajo tudi gledalci.
Motokros je izredno naporen šport, ki zahteva od dirkačev tudi veliko fizične moči. Z očetom imata dober načrt treningov. Se v tem tudi skriva delček skrivnosti za uspeh? Kaj vam še daje energijo?Če kdo misli, da je motokros enostaven šport, da se usedeš na motocikel in daš plin, potem se prekleto moti. Zahteva ogromno treninga in odrekanja, veliko fizične moči. Posebno mivka ti da vetra. V Mantovi sem zmagal na obeh vožnjah, čeprav nisem pred to dirko veliko treniral na mivki. Mislim, da je to še en dokaz, da sem letos res dobro pripravljen. Vsak trening se na koncu poplača na stezi. Dodatno energijo pa mi daje dekle, o tem sem več kot prepričan. Vsa moja okolica dobesedno diha z menoj in za dirke, a dekle mi da nekaj tistega dodatnega zagona. In to še dodatno cenim, kajti na koncu se vse to skupaj zloži v neko popolno sliko.
Tudi dobrodelnost vam ni tuja, znate se vživeti v kožo drugega in ga razumeti.Da, ker sem to vse tudi sam izkusil. To so posebni trenutki, ki si jih zapomniš za vse življenje. Mojih pet minut nekomu polepša dan, leto, mogoče življenje. Tako malo je potrebno, da bi bilo naravnost nemogoče, da tega ne bi razumel. In če nekoga razveselim s čimer koli, sem potem vesel tudi jaz najmanj toliko kot on.
Kako torej vidite to svojo novo vlogo, postajate namreč vzor številnim mladim, ne le motokrosistom?Motokros je v Sloveniji v zadnjem času zelo napredoval, zanimanje se skokovito povečuje in vesel sem, da sem del te zgodbe. To smo v tem športu potrebovali, da smo nadgradili, kar so storile generacije pred nami. S tem sem mogoče nekaj malega naredil za slovenski motokros. Seveda se mnogi lažje identificirajo s teboj, ko si uspešen, gledalci na dirkah to dajejo vedeti in to čutim tudi jaz, ko sem na stezi. Na drugi strani je seveda nekaj tudi, da te ljudje bolj poznajo, ti čestitajo, ko greš v trgovino, dobiš kakšno pohvalo, spodbudno besedo. Vse to mi veliko pomeni, ker mi daje vedeti, da delam prav. Upam, da bo tega, te pozitivne energije, ki jo dajem in tudi dobivam, v prihodnje še več.
