Odprto pismo predsedniku SAZU

Društvo slovenskih pisateljev je že 30. maja sprejelo javno izjavo, da nasprotujemo uvajanju angleščine kot jezika poučevanja in spraševanja, in tudi zahtevalo odstop ministrice za izobraževanje, znanost in šport dr. Maje Makovec Brenčič, saj ta vodi ministrstvo, ki je pripravilo novelo zakona. Nismo bili edini, ki smo opozorili na dolgoročne posledice takšne »liberalizacije«. Navkljub zatrjevanju tistih, ki so pripravili novelo zakona, da ni tako in da se z novelo ne bo v bistvu nič posebnega zgodilo, vodi ta v komercializacijo visokega šolstva na Slovenskem in nadalje v njegovo privatizacijo.

Javnosti je bila posredovana peticija Slavističnega društva, ki jo je doslej podpisalo že več kot 7000 ljudi. Nikakor ne gre za obrobne zadeve, za prilagajanje slovenskega visokošolskega sistema vsesplošni globalizaciji, ki je hkrati tudi pavperizacija, ampak za načrtno podcenjevanje slovenščine in s tem za njeno siromašenje, posledično pa tudi siromašenje slovenskega duha in njegovih najodličnejših mož in žena, med katerimi so tudi spoštovani akademiki in akademikinje, člani in članice SAZU.

Kdor prodaja slovenščino, bi prodal tudi mater, je ob tem nezaslišanem poskusu »internacionalizacije« visokošolskega sistema zapisal Tone Partljič. Da ne gre le za pretirano občutljivost slovenskih pisateljic in pisateljev, za že zdavnaj preseženo narodnobuditeljsko čustvo s konca 19. stoletja, temveč za upravičeno skrb in zoperstavljanje nesprejemljivi in nedopustni praksi, ki – naj se skriva še za tako »prepričljivimi« argumenti pobudnikov omalovaževanja in poniževanja slovenščine – dokazujejo tudi nekatere izjave posameznih univerzitetnih učiteljev, med njimi celo rektorja Univerze v Novi Gorici dr. Danila Zavrtanika, ki glasno oznanja, da je pripravljen slovenščino prodati za šolnine! Zaradi škandaloznosti izjave dr. Zavrtanika si jo dovoljujemo objaviti, da bi bila slovenska javnost obveščena o razmišljanju in delovanju tistih, ki menijo, da je slovenščina »nekonkurenčna«: »Na UNG podpiramo rabo angleščine. Glede na to, da nam MIZS zmanjšuje sredstva za študijsko dejavnost, bomo kmalu (če preživimo) bistveno bolj odvisni od šolnin kot od državnega denarja. Zato bomo zastopali stališče, da država ne more omejevati rabe tujega jezika študentom, ki si sami plačujejo študij, in zahtevali popolno liberalizacijo rabe tujega jezika v nedržavnih ustanovah. Z drugimi besedami povedano, jezik poučevanja na UNG naj bo striktno v ingerenci senata UNG in ne kogar koli drugega.« Na spletnih straneh UNG lahko celo preberemo, da je na najnovejši mednarodni lestvici RUR novogoriška univerza najboljša slovenska univerza in hkrati med najboljšimi na svetu. Bo morda še boljša, če bo postopoma prevzela angleščino kot svoj (edini) pedagoški in znanstveni jezik?

Spoštovani gospod predsednik, akademik red. prof. dr. Tadej Bajd, mar res mislite, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti ob takšnih dogodkih, in to prav v času, ko praznujemo četrt stoletja samostojne države, lahko molči? Prav je, da se naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova ne ukvarja z vsakodnevnimi prerivanji in politikantskimi nečednostmi, za katere bi Cankar verjetno rekel, da gre vse bolj za »brezoblično in brezidejno rovtarstvo«, a ko gre za vprašanje slovenskega jezika, bi ne le pisatelji, ampak vsa slovenska javnost, pričakovali jasen in odločen glas slovenskih akademikov, ki bi zatrl take poniglave poskuse v imenu tržnosti in drugega kapitalskega nasilja, da postane slovenščina znova jezik hlapcev in dekel.