Prav nič, če si pobliže ogledamo posledice sistema, ki zanemarja vpliv šole na povečevanje ali ohranjanje socialnega razslojevanja, s čimer je ocenjevanje in preverjanje znanja tesno povezano. Mednarodne raziskave znanja kažejo, da imajo otroci iz deprivilegiranih družin v slovenski šoli manjše možnosti, da bodo pravično ocenjeni. Na primer: med otroki, ki so v šoli slabo ocenjeni, v bralni pismenosti pa dosegajo zelo dobre rezultate, je zelo veliko otrok iz socialno šibkejših družin. In obratno: med otroki, ki so v šoli zelo dobro ocenjeni, njihovi dosežki pa pokažejo, da se pri besedilnih nalogah slabo odrežejo, je nadpovprečno veliko tistih, ki prihajajo iz premožnejših družin. Šola sama seveda ne more izenačiti razlik v sposobnostih in motivaciji otrok za učenje – te so povzročene s socialnim stanjem oziroma izobraženostjo staršev od rojstva naprej. Lahko pa je za te razlike občutljiva in nanje pozorna.
Na Finskem, Nizozemskem ali v razvitih azijskih državah počnejo prav to. Zato je delež otrok iz deprivilegiranih družin z izvrstnimi dosežki v raziskavah znanja neprimerljivo višji kot v Sloveniji. Marjeta Doupona, raziskovalka na Pedagoškem inštitutu, je v Tarči povedala, da v Hongkongu 30 odstotkov otrok neizobraženih staršev zna toliko kot otroci naših najvišje izobraženih staršev. Seveda je ob tem in podobnih podatkih treba biti previden, saj je težko nedvoumno določiti (vse) vzroke za to. Ni pa tako težko vedeti, kaj pomaga.
Šola bi denimo lahko več podpore in pomoči – učne, gmotne in tiste »zgolj« človeške, za katero potrebuješ izobražene in socialno čuteče učitelje – ponudila bistrim, učljivim revnim otrokom. Predvsem pa bi se lahko šola bolj avtonomno upirala pritiskom premožnejših staršev. Pa se ne. V preteklih desetletjih so učitelji in šolska oblast kljub opozorilom nekaterih institucij dopustili morda najnevarnejšo inflacijo v državi – inflacijo odličnih ocen. Leta 1979, še v »svinčenih« časih torej, je osnovno šolo z odličnim ali prav dobrim uspehom končalo 41 odstotkov učencev. Trideset let kasneje, leta 2008, se je z odličnim ali prav dobrim uspehom pohvalilo 61 odstotkov učencev. Danes je na marsikateri šoli odlična že polovica razreda; končni uspeh pa je – le zakaj? – Janševa vlada ukinila. In vendar je kristalno jasno, kdo v tej inflaciji profitira. Premožni. Sposobni, a revni otroci imajo v taki množici odličnih veliko slabše možnosti kot nekoč, da pririnejo tja, kamor bi sodili. Prestižni študiji in prestižni položaji (p)ostajajo fevdi najvišjih socialnih slojev.
Državna sekretarka Andreja Barle Lakota se je pred dnevi po TV razhudila, »saj vendar vse te (drage) raziskave, na katere se sklicujejo kritiki, financira ministrstvo«. Drži, toda v šoli se bo kaj spremenilo, ko bo vlada na podlagi rezultatov raziskav in opozoril strokovnjakov tudi učinkovito ukrepala. Odločitev, za zdaj še neuradna, da bodo dosežki na zunanjem preverjanju znanja v osnovni šoli v prihodnje imeli večjo veljavo, je namreč brez drugih resnih premislekov le kapljica v ocean nepravične družbe. Prav lahko se zgodi, da bo tudi ta sistemska sprememba voda na mlin tistim, ki imajo le povprečno sposobne otroke, a veliko vzvodov za prilagajanje sistema svojim interesom in poklicnim aspiracijam.
