Dogodki, ki so zaznamovali 25 let Slovenije

Mednarodno priznanje Slovenije

Prva naloga, ki se je je po osamosvojitvi lotila vladajoča politika, je bila prepričevanje političnih odločevalcev, da priznajo slovensko državo. Najprej, že dan po osamosvojitvi, jo je priznala Hrvaška (ta je neodvisnost od Jugoslavije razglasila na isti dan kot Slovenija), do konca leta 1991 pa še nekatere države, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze. Nedvomno pa je za našo državo osrednji datum v procesu njenega priznanja 15. januar 1992; na ta dan jo je namreč priznala Evropska skupnost, predhodnica današnje Evropske unije. »Evropejci so čakali, da bo razpadla Sovjetska zveza, in po drugi strani razmišljali, ali se da kako rešiti Jugoslavijo. Zato so čakali. Strategija EU je vedno bila čakati. Tri mesece na Brionih, pa en mesec za priznanje,« se takratnih dogodkov v intervjuju v knjigi Slovenija in pika! spominja zunanji minister v Demosovi vladi Dimitrij Rupel. ZDA, ki so bile sprva do osamosvojitve izrazito zadržane, so Slovenijo priznale 7. aprila 1992. 22. maja 1992 je bila naša država kot 176. članica sprejeta v Združene narode, slabo leto dni kasneje pa kot 27. država v Svet Evrope.

Vstop Slovenije v EU in Nato

Vstop Slovenije v Evropsko unijo, ki se je zgodil 1. maja 2004, je leto dni prej na referendumu podprlo skoraj 90 odstotkov volilcev. Šlo je za enega redkih projektov, pri katerem so politiki različnih strank stopili skupaj brez prestižnih političnih preigravanj. »Doslej je bila Evropa prihodnost Slovenije, zdaj je Slovenija prihodnost Evrope,« je ob vstopu naše države v EU poudaril takratni premier Tone Rop. V zadnjih letih je Evropska unija – zlasti zaradi birokratske odtujenosti, poglabljanja neoliberalizma in neuspešnega reševanja begunske problematike – tudi pri nas precej zaupanja izgubila. Po marčni raziskavi časnika Delo je le 20 odstotkov anketirancev položaj Slovenije v EU ocenilo kot dober, 38 odstotkov pa jih je menilo, da je ta slab ali zelo slab. Na isti dan kot o vstopu v EU so se volilci na referendumu s 66 odstotki odločili tudi za članstvo Slovenije v zvezi Nato. Naša država se je zavezala, da bo za obrambni proračun namenila dva odstotka bruto domačega proizvoda, danes za ta namen porabi 0,96 odstotka BDP.

Dvanajstletna vladavina LDS

Takoj po mednarodnem priznanju Slovenije so se začele vrstiti nezaupnice predsedniku Demosove vlade Lojzetu Peterletu: najprej ga je poskusil zrušiti Marko Voljč, nato Igor Bavčar, maja 1992 pa je to uspelo prvaku LDS Janezu Drnovšku. Poti bivšega predsednika predsedstva SFRJ in Liberalne demokratske stranke sta se povezali le dva meseca prej, kasnejša desetletna zveza pa je bolj kot na enotnosti pogledov in skupnih vrednostnih izhodiščih temeljila na obojestranskih koristih. Drnovšek je kot prvak LDS vodil kar štiri slovenske vlade, uspelo pa mu je sestaviti koalicije, ki jih ni upal napovedati nihče. Kot je bila na primer vlada po volitvah leta 1992, v kateri so bili – resda z ločenima koalicijskima pogodbama – Slovenski krščanski demokrati in Združena lista. Potem ko se je Drnovšek konec leta 2002 preselil v predsedniško palačo in je vodenje vlade in LDS prevzel Tone Rop, je začela podpora liberalnim demokratom padati. Na volitvah leta 2004 jih je premagala SDS Janeza Janše, leta 2011 pa je LDS, ki jo je tedaj vodila Katarina Kresal, ostala pred parlamentarnimi vrati. »Dejstvo je, da je z odhodom Drnovška slovensko politično telo do konca obsedla neka tranzicijska bipolarna motnja,« v intervjuju v knjigi Slovenija in pika! ocenjuje Drnovškov dolgoletni najtesnejši strankarski sodelavec Gregor Golobič.

Zmagovite stranke novih obrazov

Razočarani nad tradicionalnimi političnimi strankami so volilci decembra 2011 zmago namenili levosredinski Pozitivni Sloveniji, ki jo je le dober mesec pred volitvami ustanovil ljubljanski župan Zoran Janković. Čeprav je PS zaradi notranjih razprtij že po dveh letih in pol razpadla in ji na naslednjih volitvah ni uspelo več priti v parlament, volilci zaupanja v nove obraze niso izgubili. Na predčasnih volitvah julija 2014 je ponovno zmagala politična novinka, Stranka Mira Cerarja, ki je s 36 poslanskimi mesti dosegla največji izkupiček poslanskih sedežev v parlamentu doslej. Sodeč po javnomnenjskih raziskavah, je tudi SMC velik del podpore v dveh letih izgubila in je na drugem oziroma tretjem mestu strankarskih lestvic, vendar se ji vsaj za zdaj usoda Pozitivne Slovenije (še) ne napoveduje. Mnenja političnih analitikov o tem, ali se lahko na političnem prizorišču tudi pred prihodnjimi volitvami pojavi nova stranka, ki ji bo uspelo nagovoriti največ volilcev, so različna.

Štirje predsedniki, osem premierjev

Slovenija je imela doslej štiri predsednike države: Milan Kučan je bil na Erjavčevi dva mandata, Janez Drnovšek in Danilo Türk po enega, Borutu Pahorju pa petletni mandat poteče konec prihodnjega leta.

Od prvih demokratičnih volitev maja 1990 se je zvrstilo dvanajst vlad: štiri je vodil Janez Drnovšek, dve Janez Janša, po eno pa Lojze Peterle, Andrej Bajuk, Tone Rop, Borut Pahor, Alenka Bratušek in Miro Cerar. Po junijski javnomnenjski raziskavi Vox populi več kot polovica anketirancev meni, da je premiersko funkcijo najbolje opravljal Janez Drnovšek, na drugem mestu je z dobrimi 13 odstotki Janez Janša. Če je bila največji dosežek v času vlade Lojzeta Peterleta osamosvojitev, politični sopotniki Janeza Drnovška kot njegovo pomembno zaslugo izpostavljajo prizadevanje za elementarno politično normalizacijo v pogojih vse bolj spodbujanega blokovstva.

V času vlade Toneta Ropa je Slovenija postala članica Evropske unije, v prvem Janševem mandatu je predsedovala svetu EU. Borut Pahor je kot pomemben dosežek svojega vodenja vlade večkrat izpostavil podpis arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, edina slovenska premierka doslej pa se rada spominja, »da je vlada Alenke Bratušek preprečila prihod trojke«.

Prevzem evra

Slovenija je bila prva izmed tranzicijskih držav, ki je prevzela evro. Uradno se je evru začela približevati leta 2004 z vstopom v mehanizem deviznih tečajev ERM2. Slovenija je v tistem času, ko je imela pred seboj jasen cilj, pokazala izjemno politično zrelost in izpolnila vse pogoje za vstop v evro. Voljo, ki je danes ob umanjkanju jasne gospodarske strategije ni videti. So se pa težave Slovenije začele kazati naknadno. Evforija ob prevzemu evra, svetovna gospodarska konjunktura in obilica poceni denarja, ki je »zalil« Slovenijo, so gospodarstvenike in politiko navdale s pretiranim optimizmom. To se je izrazilo v pretiranem zadolževanju podjetij, v investicijah v projekte, ki v normalnih časih testa ekonomičnosti ne bi prestali, rekordni rasti cen delnic na borzi in posledično pregrevanju gospodarstva. Evforija, da je sedemodstotna gospodarska rast v Sloveniji dolgoročna realnost, je rodila megalomanske menedžerske prevzeme in balon na nepremičninskem trgu. Hkrati so slovenske vlade takrat vodile še izrazito prociklično fiskalno politiko. Nekateri so ob izbruhu evrske krize menili, da bi Slovenija krizo lažje prebrodila s svojo valuto, saj bi lahko z devalvacijami krepila konkurenčnost izvoznikov. A bržčas bi bile negativne posledice za gospodarstvo še precej večje, saj bi s tolarjem najbrž ostali brez dostopa do mednarodnih finančnih trgov.

Gospodarska kriza

Slovenija je v relativno kratkem obdobju samostojnosti preživela dve globoki gospodarski krizi. Prvo ob osamosvajanju, ko je praktično čez noč 60 odstotkov izvoza ostalo brez jugoslovanskih trgov, in drugo v letih 2008 in 2009, ko je svet zajela najhujša finančno-gospodarska kriza zadnjih sedmih desetletij. Kriza je Slovenijo povsem presenetila, kar je mogoče razbrati iz izjav takratnih vladnih predstavnikov in tudi vrha centralne banke. Kriza naj bi Slovenijo namreč zgolj oplazila, če ne celo obšla, bančni sistem pa je bil še leta 2011 po besedah takratnega guvernerja Marka Kranjca stabilen. Oboje se je izkazalo za pobožne želje. Gospodarstvo je padlo v globoko recesijo, od katere si do danes še ni opomoglo: brezposelnih je danes še vedno več kot dvakrat toliko kot pred krizo. Bančni sistem pa smo z več milijardami evrov davkoplačevalskega denarja reševali z večletno zamudo, kar je tudi upočasnilo okrevanje gospodarske rasti in v javnih financah navrtalo globoko luknjo. Javni dolg se je od izbruha krize do danes več kot početveril. Slovenija se s krizo ni uspešno spopadla. Zaradi neodločnosti ali pa napačnih odločitev vlad, deloma pa tudi zaradi vsesplošne panike, ki je na vrhuncu evrske dolžniške krize vladala na mednarodnih finančnih trgih in na bruseljskih hodnikih ter je Slovenijo po mnenju mnogih neupravičeno slikala kot zrelo za trojko.

Privatizacija državnega premoženja

Eno pomembnejših vprašanj ob osamosvajanju Slovenije, ob katerem so se močno kresala mnenja, je bilo, ali naj država v tržno gospodarstvo vstopi z velikim pokom ali pa naj se raje odloči za gradualizem. Ključna razlika med obema pristopoma je bila v hitrosti in obsežnosti privatizacije, vključno z odpiranjem vrat tujemu kapitalu. Zmagal je gradualizem. Ko je ob prelomu tisočletja že kazalo, da bo Slovenija svoja podjetja tesneje povezala s strateškimi partnerji iz zahodne Evrope, je 57 poslancev s Francem Kanglerjem na čelu zakuhalo pivovarsko vojno. Vojno, ki je besedno zvezo nacionalni interes prelevila v najmočnejše politično orodje za zakrivanje finančnih interesov posameznikov v ciklusu privatizacij, ki so sledile. Privatizacija oziroma tajkunizacija, ki je sledila, bržčas ne bi bila mogoča ali pa vsaj ne v takšnem obsegu, če Slovenija takrat ne bi vstopala v evro, zaradi česar so se v državo prek bančnega sistema zlivale milijarde poceni denarja. Svoje je k tajkunizaciji dodal tudi politični spopad levice in desnice za obvladovanje največjih podjetij v državi. S finančno krizo je nacionalni interes eksplodiral v rokah davkoplačevalcev v obliki bančnega kraterja. Težko je ne biti ciničen in ugotavljati, da danes za bagatelo prodajamo balkanskim tajkunom in finančnim skladom, kar bi pred krizo lahko za milijarde največjim evropskim igralcem.

Socialna država

Čeprav je Slovenija po ustavi socialna država, je o tem 25 let po osamosvojitvi prepričanih vse manj ljudi. Po hitrem prevzemu neoliberalnih vrednot in večletnem počasnem hiranju je njen propad pospešila gospodarska kriza, še zlasti pa nova socialna zakonodaja iz leta 2012, ki je uvedla vračilo denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka.

Pod pragom tveganja revščine živi skoraj 300.000 oseb ali vsak sedmi Slovenec. Z revščino se ubada dobra četrtina upokojencev in samozaposlenih ter skoraj petina mladoletnih otrok in zaposlenih. Revne so tri od štirih družin z otroki, ki nimajo nobenega zaposlenega, revna je vsaka tretja samohranilka in vsaka tretja oseba, ki živi v najetem stanovanju.

Izdatki, ki jih namenja država za socialno zaščito, so s 24,9 odstotka BDP precej pod evropskim povprečjem (29,8 odstotka), najbolj pa zaostajamo pri nadomestilih za brezposelnost, za kar namenjamo trikrat manj sredstev kot v razvitih zahodnih državah. Vse slabše se godi tudi upokojencem. Povprečna starostna pokojnina je v zadnjih desetih letih padla z 68,6 odstotka povprečne plače na manj kot 60 odstotkov.

Slovenija ostaja med državami z najnižjo dohodkovno neenakostjo, vendar se je tudi ta v zadnjih letih povečala bolj kot v evropskem povprečju.