Oblečen v značilno belo zaščitno obleko z mrežastim klobukom se Gorazd Trušnovec vsaj enkrat na teden po ozki lestvi povzpne na streho kulturnega centra Španski borci. Na eni strani pogled s strešne terase zapirajo visoke stanovanjske stolpnice ob moščanski tržnici, na drugi se razgled odpira na zelena pobočja Golovca. »Čeprav smo sredi urbanega naselja, te čebele pridelajo gozdni med, saj se lahko najbližje pasejo prav na Golovcu,« Trušnovec na terasi pokaže na majhen pisan čebelnjak s štirimi panji, kjer že dve leti domujejo štiri čebelje družine. Previdno odpre vrata vsakega panja in skrbno preveri, kakšno je ta dan razpoloženje v čebelji družini. »Danes so precej živahne. Deževna pomlad čebelam letos ni bila naklonjena, sonce pa jih je zdaj zvabilo ven,« se nasmehne, preden spet nežno zapre vratca.
Sladkast vonj po domačem medu
Streha Španskih borcev je le ena od šestih lokacij v prestolnici, kjer Trušnovec skrbi za svoje čebelje družine. Pred približno šestimi leti je v čebelarski svet vstopil z enim panjem na domačem balkonu, danes pod njegovim okriljem čebele bivajo v 24 panjih po mestu.
Želja, da postane čebelar, je v njem tiho tlela kar nekaj časa. Končal je namreč študij arhitekture, potem pa se usmeril v publicistiko in pisanje filmskih kritik, šest let je tudi urednikoval ekipi revije Ekran. »Čeprav pred tem o čebelarstvu nisem razmišljal, sem se še vedno spomnil tega prijetnega vonja po medu. Ko sem bil še majhen, je namreč stric svoje čebele vozil na pašo na Primorsko, saj so tam cvetele akacije. Med je potem točil pri noni in spomnim se, kako je cela hiša dišala po medu,« urbani čebelar obudi otroški spomin, ki ga je desetletji kasneje vzpodbudil, da se je še sam preizkusil v čebelarjenju.
Eno leto je samo bral strokovno literaturo in si prve izkušnje nabiral na strehi Cankarjevega doma pod budnim očesom čebelarja Franca Petrovčiča, nato pa je v panj naselil svojo prvo čebeljo družino. »Šele ko začneš delati, vidiš, da ti teorija sicer pri delu pride prav, a izkušnje so tiste, ki največ štejejo. Ko si soočen z živim organizmom, začutiš odgovornost, se navežeš,« pripoveduje čebelar. Zanj so čebele, čeprav zdaj skrbi že za več tisoč marljivih živalic, kot družinski člani, čebelarstvo pa poklic, za katerega je potrebna tudi strast. »Poznam čebelarje, ki so celo alergični na čebelji pik, a jim to pri delu ne predstavlja ovire. Ob piku je pravi čebelar žalosten predvsem zato, ker čebela zaradi tega umre,« pojasni sogovornik. Doda, da se ritmu čebel običajno prilagodi ritem cele družine: »Čebelarji na dopust hodimo pozimi, pa tudi ko sem kje v tujini, sem vedno pozoren na čebele, na tamkajšnje čebelnjake.«
Čebelar s podjetniško žilico
Domači balkon je kmalu postal premajhen in pred dvema letoma je urbani čebelar začel sodelovati s centrom kulture ob moščanski tržnici, kjer so na strehi domovanje ponudili štirim čebeljim družinam, Trušnovec pa je zdaj odgovoren še za čebelnjake na petih drugih lokacijah v mestu. »Nekaj med njimi jih je zaživelo v sklopu projekta Najemi panj,« pove Trušnovec, ki je predsednik društva Urbani čebelar, njegovi čebelnjaki pa so tudi del ljubljanske Čebelje poti.
»Projekt Najemi panj je namenjen predvsem tistim, ki še nimajo dovolj znanja ali časa, da bi sami skrbeli za čebele, zato jim pri tem pomagam. Panj namestimo na njihovem vrtu, terasi ali balkonu in enkrat na teden tam čebelarim, kar lahko spremljajo čisto od blizu in se učijo. Za letno najemnino tako dobijo domač med in izkušnje,« pripoveduje o svojem projektu, s katerim želi preplesti čebelarstvo s podjetništvom. »Čebelarstvo ni lahko delo. Vsaka čebelja družina ima svoje značilnost, zato skrbno spremljaš njen razvoj, ob pravem času moraš biti pri panju, da v njem ni preveč čebel in da ne odrojijo. V mestu je odgovorno ravnanje še bolj pomembno, da ne motiš drugih občanov,« opozarja Trušnovec, a hkrati priznava, da je trud poplačan, ko prvi lonček napolniš s svojim domačim medom. »Ko enkrat okusiš dober domač med, postaneš tudi nekoliko bolj izbirčen. Pozoren si na odtenke medu in okus. Ni vsak med tudi dober med.«
