Slovenija je z osamosvojitvijo imela srečo. Ko se je med preurejanjem hladnoblokovskega sveta odprla špranja, je to izkoristila za realizacijo »tisočletnega sna«, zdrsnila je skozi njo in padla v svet čudežnih dežel. Je tak globalni kontekst res bil sreča? Ali pa je bil nemara smola? Vsaj ko gre za gospodarske možnosti novonastale države, velja to drugo. Na trgih, ki so jih slovenska podjetja dobro poznala, se je razdivjala vojna, njihove dovčerajšnje stranke so, namesto po stanovanjskih blokih, beli tehniki in telefonskih aparatih, v Sloveniji povpraševale po orožju.
Svobodne trge je bilo treba šele odkriti, da bi lahko na njih nastopile, pa so morale »delovne organizacije« najprej spremeniti svojo poslovno kulturo. Tega ni mogoče narediti čez noč. Ker je osamosvojitev istočasno pomenila tudi spremembo političnega sistema, je žametna revolucija odplaknila rdeče direktorje, črnih, belih, naših pa ni bilo dovolj na zalogi. V dvomilijonski državi jih tudi nikoli ne bo, zato se še dandanašnji zgodi, da dovčerajšnji obrtnik napreduje v ministra. Sledil je proces prilaščanja nikogaršnje lastnine, ki so ga imenovali privatizacija, da bi se na njegovem koncu, po dveh desetletjih takega lastninjenja izoblikovalo spoznanje, da je brez orodij pravne države katera koli država lahko le plen klientelističnih klik.
Podjetja, z njimi pa njihovi zaposleni, so po osamosvojitvi zares jedli travo, kot se je junija 1991 slikovito izrazila delegatka, ko je glasovala za slovensko državnost.
Iz tega lahko razberemo dve sporočili. Prvič: 25. junija 1991 zvečer so bile res dovoljene sanje, a v resnici se tedaj ni nikomur niti sanjalo, kakšna bo pot slovenske države. Kdor danes trdi, da mu je bila pot znana ali da je bila bolj vijugava, kot bi lahko bila, ker so jo pač gradili drugi, ne pa on sam, je blefer. Dobršen del teh petindvajsetih let smo porabili za brezplodna preiskovanja in obtoževanja naših starih, njihovih napak, zablod in njihovih stranpoti, na katere so zašli, ko so enako entuziastično sledili svojim idealom. A tudi mi smo šli po enaki poti. Ko delaš revolucijo ali državo, so napake, zablode in stranpoti obžalovanja vredne, vendar so neizogibne.
Drugič: delitve na vaše in naše so državo, ki je nastala z nespornim soglasjem vseh, kmalu po njenem nastanku pripeljale na rob preživetja. Tam je spet danes, pri čemer pa delitve, ta neprestana konfrontacija, politični narcisizem, egoizem, nastopaštvo, nekompetentnost, nesposobnost odločanja in upravljanja za skupno dobro odpirajo vprašanje, ali je Slovenija, mi kot »narod, ki skrbi sam zase« (Tine Hribar), zmožna biti še kaj več kot le država na papirju. Upati je, da bo pritrdilen odgovor dospel najkasneje v naslednjih petindvajsetih letih, sicer te države niti na papirju ne bo več. Proslave, naše in vaše, pa bodo ostale. No, komemoracije.
