V sredo je v dvorani Živka Skvotca v Rogu potekal prvi plenum neodvisne uprizoritvene scene. Da gre za prvi plenum, je bilo pravzaprav ugotovljeno na dogodku samem, saj je bil ta namenjen trasiranju želja, motivacij in ciljev udeležencev, tipanju po prostoru, ki se je odprl po tem, ko se je stari način delovanja na umetniški sceni (več kot očitno) izčrpal. Plenuma so se udeležili zlasti sodobnoplesni ustvarjalci, producenti, teoretiki in dramaturgi ter predstavniki različnih aktivističnih, teoretskih in umetniških skupin, ki že dlje časa delujejo v Rogu.
Demontirana scena
Da je prvo tovrstno srečanje potekalo v Rogu, seveda ni naključje. Umetniške skupnosti Roga imajo z delovanjem zunaj in celo mimo institucij obilo izkušenj ali, natančneje, so na takšnem delovanju celo osnovane. Sodobnoplesna scena pa je v zadnjih letih doživela obliko demontaže, ki jo približuje rogovskim metodam produkcije in mišljenja – mnogi sodobnoplesni umetniki so (proti svoji volji sicer) odrezani od javnih virov financiranja in od ustreznih materialnih pogojev, ki bi jim omogočili opravljati njihovo delo in tudi preživeti. Na eni strani se sodobnoplesna scena (ne prvič, a zagotovo izjemno intenzivno) sooča z zastonjkarskim načinom delovanja in se bori za obstanek, na drugi strani pa so po besedah dramaturginje in plesne teoretičarke Pie Brezavšček skupnosti Roga boj za obstanek že predelale v »branjenje tistih zadnjih prostorov svobode, kjer se sme ustvarjati in družiti zunaj okvirov, ki jih narekujejo razni razpisi ali drugačne institucije«.
Srečanje v Rogu je bilo za predstavnike sodobnoplesne skupnosti zlasti srečanje na nevtralnem terenu. Povabljeni so bili k temu, da premišljujejo in prepoznajo podobnosti in razlike med ustvarjalci znotraj skupnosti in na tej osnovi oblikujejo možne rešitve za ekonomsko in politično situacijo, v kateri so se znašli. Na prvem plenumu seveda še ni bilo jasne artikulacije problemov, ki bi presegla že znane frustracije, ravno nasprotno – do bistva težav si umetniki in aktivisti prizadevajo prispeti počasi, z »nekapitalističnim« tempom.
V iskanju vključenosti
Nobena od obeh strani novonastajajoče skupnosti ali celo scene noče pristati na oblastne strukture, kakor jima jih ponuja kapitalistični sistem. Za vse udeležence je pomembno, da se vsakršne odločitve sprejmejo po »horizontalni« metodi, z udeležbo vseh zainteresiranih in zlasti onstran hierarhičnih razmerij. Prav zato je bil del plenuma namenjen tudi določanju prihodnjih načinov dela skupščine. Osnovni težnji, povezani z načini delovanja, sta dve: nekaterim zadostuje že običajna socialna situacija, vzpostavitev kraja, kjer bi se srečevali različni uprizoritveni umetniki, med katerimi bi se statusne razlike lahko zabrisale. Kot je poudaril režiser Mare Bulc, gledališka scena takšnega prostora nima, bi ga pa morala imeti, da bi se lažje homogenizirala. Druge umetnike zanima manj razvezan tip srečevanja in bi se zlahka priključili delovnim skupinam.
Vse pa predvsem zanima kontinuiteta, saj se zavedajo, da si prostorov svobode ne bodo mogli izboriti čez noč. Če kaj, potem ravno uprizoritvena umetnost in njeni umetniki nosijo potencial, da domislijo inkluzivno družbeno ureditev. Upamo lahko le, da energije ne bo zmanjkalo prekmalu.
