Ta Mustafa Huzar je izmišljeno ime, resnični pripovedovalec v Knjigi o Uni je sam njen pisatelj Faruk Šehić, kar pa še ne pomeni, da je to delo avtobiografsko. Takšno pa ni le zaradi literarnih razlogov, torej tega, da je knjiga pač roman, temveč enostavno zato, ker govori prav o nemožnosti avtobiografije. Le kakšna avtobiografija pa bi preostala nekomu, čigar vojni spomini so »tako grdi, da sami sebe onemogočajo«, od predvojnih pa je ostal le prah porušenega mesta in babičine hiše, v kateri je preživljal mladost? Ko je nekaj življenja izgubljenega, prevrtanega s smrtjo, od avtobiografije ostane le »grafija«, pisanje, in to prav kot naporen poskus iskanja in sestavljanja drobcev te življenjske raztrganine, v kateri se je scefrala tudi osebna identiteta. »Jaz včasih nisem jaz, jaz je Gargano,« je prvi stavek v Knjigi o Uni.
A tako »jaz« kot njegov drugi, »Gargano«, prideta do besede šele s pomočjo cirkuškega fakirja in njegove hipnoze, v kateri sta »tonila skozi čas«. Najprej se povrnejo otroški in mladostni spomini na življenje v babičini hiši v mestu ob Uni, spomini, polni rib, sluzastih polžjih telesc, rastlin, ki »so bile zame skrivnost sveta«, poklonov bogovom Une, »ene in edine« reke, a tudi spomini z nekaj sencami iz časa, ko je to mesto postalo fantomsko ali »karneval ruševin«. O tem času pa več pove Gargano, ta, »ki je bil bolj nagnjen k zločinu kot jaz«. Z njim, ki pravi, da se ni težko naučiti sovraštva (»treba se je le prepustiti svojemu telesu, ki bo nagonsko generiralo kar koli, kar je potrebno, da preživi«), pride na dan tudi nekaj bolj umazanih vojnih podrobnosti in mučnih spominov. A ta Gargano je drugi jaz pesnika, ki ve, da bo tudi kot Gargano preživel vojno, »ker sem znal uravnovesiti in upravljati ljubezen do samouničenja«.
