Je desničarska, še več, skrajno desna oziroma desnopopulistična mantra o taistem, pardon, o ultraliberalizmu. Je namreč strnjen povzetek tistega, s čimer je prejšnji petek na Dunaju voditeljica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen ognjevito postregla v glavnem avstrijskemu svobodnjaškemu občinstvu. In požela za to navdušeno ploskanje in bobneče trkanje ob mize.
Kar je svojčas, pred nekako štirimi desetletji, najprej posvojila tradicionalna desnica, za njo pa še tradicionalna levica, je iznedrilo novo levico in novo desnico. Ideologija ali doktrina, kakorkoli temu rečete, liberalizacije, deregulacije in privatizacije vsega družbenoekonomskega in podreditev države sta danes videti kot novi »končni stadij« kapitalizma. Kar je bil nekoč menda imperializem, ki je na svojih obrobjih spočel boljševizem in fašizem oziroma nacizem, je danes neo- oziroma ultraliberalizem. Namesto elektrike, avtomobilov, letal in tankov pa stoletje kasneje to »predprevratno stanje« spremljajo roboti, umetna inteligenca, brezpilotna letala in kibernetska orožja ter samovozeči avtomobili.
Če katero, potem utegne najbrž leto 2008 lepega dne obveljati za prelomnico. Do tistega septembrskega dne, ko je z Lehman Brothers šel v stečaj prvi izmed tistih finančnih megastvorov, ki »ne bi smeli« propasti, je ideologija (kar najbolj neovirane) tržne tekme hitela od zmage do zmage. Ne brez prefinjenega posluha za ironijo je »usoda« pri tem vlogo nemara celo glavnega »katalizatorja« namenila komunistom. Samo ugibati je namreč mogoče, kje bi bil svet danes, če se Kitajska v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ne bi dokončno »vrnila na planet«, če bi Deng Xiaoping, kot že enkrat prej, namesto na vrhu komunistične partije končal nekje daleč od Pekinga v »hišnem priporu«.
Šele Kitajska je s svojo neizčrpno armado »rezervne« delovne sile zares omogočila globalizacijo in neusmiljeno dirko proti mezdnemu dnu. Prav komunistična Kitajska je kot »tretja«, kot globalna tovarna dokončno razveljavila od druge svetovne vojne veljaven »molčeč sporazum«, da bodo delavci na Zahodu od gospodarske rasti imeli proporcionalno ustrezen delež. Če ne bi kitajski komunistični režim vsestransko podprl in zavaroval politike »vse mačke lovijo miši, ne glede na barvo«, se delavci na Zahodu ob izgubljeni službi ali realno nazadujoči mezdi ne bi mogli tako poceni tolažiti s pametnimi telefoni in ploskimi televizijskimi aparati.
Seveda je vse to zelo poenostavljeno, a ne toliko, kot so običajno populistične desničarske in levičarske razlage sveta. Družbena akcija, drugače kot fizikalna, ne sproži vedno predvidljive reakcije in tudi če jo, reakcija kot akcija lahko povzroči reakcijo, ki prvo bodisi izniči ali pa jo preusmeri drugam, kjer naleti na naslednjo akcijo. Takšnih akcij in reakcij je v globalnem svetu nešteto, zato so determinizem in še zlasti teorije zarote koristni zgolj in samo kot sredstvo politične manipulacije. Družbenemu razmisleku o tem, kaj zdaj, ko se je lastni ideologiji začel odrekati celo Mednarodni denarni sklad (IMF), ne morejo koristiti. Lahko pa mu škodujejo.
Toda – ali je washingtonski konsenz, v deset zapovedi IMF prelita ideologija neoliberalizma, res na parah? In če je, zakaj? In če je, kaj potem? Da »več istega«, več liberalizacije, privatizacije, deregulacije, globalizacije in financializacije, zadnjih osem let ne zagotavlja več niti gospodarske rasti niti stagnacije realnih mezd in javnega standarda, je očitno. Še več, socialne razlike se povečujejo vse hitreje, tehnološki razvoj pa celim generacijam grozi, da jih bo potlačil na gmotno in družbeno dno. Toda tudi tam in kadar z njimi poskušajo, drugačni, imenujmo jih posplošeno neokeynesianski, ukrepi »ne primejo« ali imajo v najboljšem primeru, glej politiko tiskanja denarja vseh glavnih centralnih bank, le učinek placeba.
To, čemur smo priča, ni videti le kot zgolj konec neke ideologije, pač pa kot temeljna kriza neke družbene formacije. Kapitalizma. Spet enkrat. In tokrat ne gre le za njegov trk z družbenimi, pač pa tudi z »naravnimi«, potemtakem okoljskimi omejitvami. Rast, doslej vedno univerzalno uporabna paradigma preobrazbe kapitalizma, ni videti, da bi še delovala. Drugače rečeno, rast, mlahavo rast, kapitalizem zagotavlja le še s skrajnimi, »neortodoksnimi sredstvi«, a četudi bi bila ta rast ta trenutek dva- ali trikrat tolikšna, ni videti, kako bi lahko bila dolgoročno vzdržna.
Kot vselej kriza kapitalizma tudi tokrat proizvaja stranske učinke in lažne preroke. Terorizem in migracije kot posledico psevdoimperialnega »urejanja razmer« na strateških obrobjih, nebrzdano korupcijo (vključno z legalnimi davčnimi utajami) kot posledico spopadanja za vse bolj redke donosne naložbe, odtujene in izvotljene institucije demokracije kot posledico realne neodpornosti sistema na korupcijo in ne nazadnje raznobarvne populizme kot posledico razkroja družbenih vezi in s tem delegitimacije tradicionalnih političnih strank.
Le kriza, realna ali dojeta, je priložnost za spremembe, je nekoč izjavil, heh, prav on, Milton Friedman: »Ko pride do krize, so ukrepi odvisni od idej, ki krožijo. To je naša temeljna naloga: razviti alternative obstoječi politiki, jih držati pri življenju in pri roki, dokler politično nemogoče ne postane politično neizogibno.«
Če so se sredinske stranke svojčas z neoliberalizmom obdržale na oblasti, jih utegne ta med svojo morda ne nujno kratko agonijo tudi pokopati. In na žalost je videti, da je le nova desnica tista, ki z idejami že čaka, da bo nemogoče postalo neizogibno.
