Bolj zanimivo od vsega tega je, da sta oba začetka poti skrita. Spodnji se začenja nekaj metrov od najljubše poti sprehajalcev psov iz bližnjega zavetišča, torej zadaj za rahlo brežino, na kateri je kot naključno razmetanih nekaj debelejših vej, ki naj bi še dodatno odvračale mimoidočega od tega, da bi se mu ravno tu zahotelo zaviti s poti med drevje. Zgornji konec pa se začenja za velikim kamnitnim okopom in je celo še bolj skrit pred očmi tistih, ki hodijo po središčni grebenski poti. Okop sem seveda že kdaj opazil, ker pa je gruščevnat in skalovit, se nisem nikoli napotil čezenj. Ni videti naraven, a ne vidi se mu niti, da bi bil delo človeških rok. Sledove je pač zakrila dolgoletna erozija. Najbrž gre za ostanek protiavstrijskega vojaškega jarka iz časa po ustanovitvi prve Češkoslovenske republike. Avstrija se začenja takoj na južnem bregu Donave, morda dva kilometra zračne črte od tod. Na obeh vzpetinah, Kralovi hori in Nad Sitino, še naprej odkrivam skoraj povsem zasute kaverne in bunkerje, ki jih zdaj uporabljajo za svoje brloge lisice, zajci in kak brezdomec.
Glasbilo ali telovadni drog?
Okop je visok morda za poldrugega moža, širok deset sežnjev, zlahka krušljiv. Onstran je na mestu, kjer se končuje gornji iztek proge, kotanja s premerom desetih metrov in ob robu je še en, manjši kup kamenja, ki pa je očitno groblja, ker kamen je nanesen ali pripeljan sem – manjkajo mu naravna prhlina, prst, vezni drobir. Vsi kamni so približno enake velikosti, nekako kot sklenjena pest. Groblja meri podolž morda pet metrov, počez dobra dva, v višino pa dobrega pol metra. Na treh mestih so kamni temnejši, ker manjka poprejšnja zgornja, od sonca pobeljena plast: kakor jih je kdo sem prinesel, jih zdaj od tod kdo odnaša. Šel sem prek prevalčka na levi in odkril tam še eno tako kotanjo, ni pa bilo tam sledi po odnesenih kamnih. Tudi tu je groblja, vendar večja, manj urejena in z večjim kamenjem, kot človeške glave.
Poleg tega drugega kupa sem našel nedavno spraznjeno plastenko, mislim, da Vinee, sladkega nealkoholnega »vina« slovaškega porekla, roke v ogenj pa ne morem dati glede tega, ker tedaj še nisem bil tako zelo pozoren. Pobral sem jo pač v misli, da se je pripravljalec proge tu odžejal v odmoru med delom, in sem jo odnesel dol v svoj smetnjak, kakor že delam s smetmi, ki jih poberem na svojih poteh. To je bila edina otipljiva sled.
Druga reč, ki sem jo odkril tistega dne, skoraj gotovo ni povezana s prvo. Deset metrov naprej od kraja, kjer sem prečil okop, rasteta vštric z grebensko potjo dve visoki bukovi drevesi, ki sta si poldrugi meter narazen. Tam mimo sem šel že velikokrat, a tokrat je pihal oster veter in tako sem postal še tam pri groblji pozoren na otožne zvoke, ki so se slišali, kot da bi jih izvabljal kak samoten pastir iz zelo preproste piščali: en sam ton, le da različno dolg in različno zadihan. Šel sem proti temu tarnanju in prišel k bukvama. Nazadnje sem stal že sredi zvoka, a šele po kaki minuti sem doumel, da je tisto, kar so že oplazile moje oči, kovinska, najbrž votla cev, za vzdignjeno roko visoko vpeta v vtesani luknji v deblih. Nekakšen telovadni drog torej. Ali pa vendarle glasbilo? Ali kar multimedijska umetnina? Avtor kot da bi bistroumno in obenem brezobzirno izrabil hrepenenje ženskega, šibkejšega drevesa, ki si je želelo v objem s svojim možatim sosedom: pod sunki vetra se njeno vitko deblo upogiba bolj kot njegovo, železo se drgne ob, mislim, ležišče v desni luknji in to struganje je potem njuna pesem.
V naslednjih mesecih sem morda še petkrat šel po tej potki – ves čas menjujem poti, da si psa ne bi začela domišljati, da onadva peljeta mene na sprehod – a nisem naletel na človeka, ki jo je očitno še naprej redno pometal. Neko nedeljo konec februarja, ko je bilo že kopno in sončno, sem jo, kakor storim z vsakim svojim odkritjem, razkazal Bernardi. Zaman sva ugibala, kdo bi si pripravil telovadni drog v takšni nečloveški višini. »Oče in sin? Oče hodi k jutranji telovadbi, sinu pa je kupil kolo, da se medtem zamoti?« Ta misel je bila zadnja v verigi podobno nesmiselnih ugibanj.
Danes, 15. marca 2016, sem šel s psoma mimo gornjega konca, kar zaslišim izza okopa zvok, kakor da bi se občasno potrkala dva kamna. Zavil sem z Mankyjem tja – Honza je že prej zastal na bližnji jasi – in zagledal morda dvajsetletnega fanta v modri bundi in s kolesarsko čelado, kako čepi in prelaga ali nabira kamne na manjši groblji. Nekaj naprej je bil k borovcu prislonjen BMX modre barve in širokih gum, ravno prav širokih za tiste sledi.
Pozdravil sem, oni se je ozrl, vse je bilo videti kot normalno, pa vendar sem čutil, da ni normalno, občutil sem tiho nelagodje; brž sem mu rekel, da je pes priden, da pa pride še eden, ki pa je enako priden. Oni je to vzel molče na znanje in se spet posvetil kamenju. Psa se najbrž ni bal, saj mu je kazal hrbet enako kot meni, ali pa se ga je bal tako zelo, ne vem. Rekel sem: »Nekaj bi vas vprašal. To kamenje, od kod je?« Z roko sem obšel grobljo. »Kako je prišlo sem?«
Malo me je gledal, potem pa se je obrnil spet nazaj. Nič ni več delal, z zgrbljenim hrbtom je čakal. Stal sem tako še morda pol minute. Potem sem se prisilil in ponovil vprašanje, refrazirano: »Ste to kamenje vi prinesli sem?«, a tokrat se ni niti ozrl več. Samo čutil sem po njegovi tihi negibnosti, da komaj čaka, da ga bom pustil pri miru, čutil pa sem obenem tudi mir, s katerim so ga navdajali nemi kamni.
Ko sva šla z Mankyjem naprej po vijugasti stezi dol, mi je sicer postalo žal, ker nisem še vztrajal. Morda bi zadoščalo, če bi mu samo molče pomolil pod nos svojo vrečo? Kot pospravljalec pospravljalcu?
Kakor sem hodil in razmišljal, tako sem se polagoma bolj in bolj zavedal, da Honze ni od nikoder; to me je potem zamotilo in preostanek poti, mimo zavetišča in mimo toplarne in vrtičkarskih lop, sem namenil občasnemu brlizganju.
Sledovi nevidnih ljudi
V gozdovih je nasploh najti sledove nevidnih ljudi. Mimoidoči imamo njihove stvaritve za samoumevne, ampak nič ne nastane iz nič. Reči že so tam, kot da bi čakale, da jih kdo s pridom uporabi. Najbolj očitno se to vidi na našem Krasu, kjer zidovje prepreda rdečo kraško zemljo – nihče ga ni pripeljal, tega kamenja, zid je nastal tako, da je kmet izkrčil ledino, sredi katere zdaj raste oljka.
V gozdu nad Sitino nekdo, najbrž logar, pobira s tal debelejše okleščke in jih zlaga v kopaste prislone, da se imajo v snežni noči srne kam zateči. Nekdo, morda drug, morda isti, po dežju na novo privali kamne v potočno strugo, da jo je mogoče prečiti, saj jih je huda ura premaknila. Tretji ali drugi spet utrjuje zunanji rob steze, speljane počez po rebri, z debli in manjšimi skalami, v nastali utor pa se lovi in v njem utrjuje drobir, da ima noga sčasoma širšo oporo. In tu Nad Sitino nekdo iz kamenja manjše groblje sestavlja – kaj?
Ali bom še hodil po njegovi pometeni poti? Zakaj pa ne bi? Res je skrita, a samo dokler se ne odpre očesu. Hočeš nočeš je torej tudi artefakt in s tem prehaja v javno dobro kot nepodpisana umetnina. Mislim si pa tudi, da ima samotarski mladenič gotovo dovolj dela drugod, tako da ni verjetno, da ga bom še kdaj zmotil. Predstavljam si ga, kako v stoprvem gozdu kot majhen fantek oblaga gredico s trobenticami, označuje grobek neznane veverice, utrjuje stene ilovnate piramide, medtem ko njegov oče tam gori izvaja svoje kolebe in odsune in premahe in druge navadnim ljudem nerazumljive manevre čudnih nazivov.
Honza je pritekel meni in Mankyju naproti šele, ko sva se že spuščala po domačem bregu v iztek naše ceste, imenovane Lisičji dol – pritekel je od hišnih vrat, brž ko je zaslišal njemu namenjen napev.
