Edini, pri katerem se je (ponovno) zmotil, je bil Robert Prosinečki. Veliki žuti, ki se je nekoč zaradi Ćira selil iz Zagreba v Beograd, praktično ni igral v polfinalu s Francozi, vseeno pa bi se za Hrvate izšlo, če Lilian Thuram ne bi prav takrat dosegel svojih edinih reprezentančnih golov. Če k temu prištejemo še kardinalno napako do tedaj nezgrešljivega kapetana Zvonimirja Bobana, je jasno, da so se ognjeni zamerili zvezdam. Tretje mesto, doseženo ob zmagi z močno Nizozemsko, je zgodovinski uspeh, a je ostalo nekaj grenkega priokusa.
Osemnajst let kasneje so se Hrvati ponovno odpravili v Francijo z izjemno ekipo. Pred EP 2016 je bil na tnalu izbor igralcev selektorja Anteja Čačića. Največ kritik je požel, ko je doma pustil Alena Halilovića in Dejana Lovrena. Ni jih bilo malo, ki so menili, da je Čačić le orodje v rokah »gospodarja« hrvaškega nogometa Zdravka Mamića in nekoč priljubljenega golgeterja Davorja Šukerja, ki je na čelu hrvaške nogometne zveze prav osovražen. Nasprotniki hrvaške zveze in večkrat obtoženega Mamića so se odločili za bojkot reprezentance, tisti najradikalnejši pa so stopili korak dlje in praktično na vsaki tekmi pretijo s prekinitvijo.
Na tekmi s Češko, ko zaradi stavke ohromljene francoske varnostne službe niso opravile dela, bi jim to skoraj uspelo. Do »prijateljskega ognja« proti Češki se je Hrvaška zdela najbolje pokrita reprezentanca, z asi na pravih mestih. Ob izredni podpori s tribun v Bordeauxu so kockasti kljub premešani postavi spet prišli k sebi in z zmago nad evropskimi prvaki Španci poskrbeli za to, da se bosta že v osmini finala srečali Italija in Španija. Generacija Zvonimirja Bobana na SP v Franciji ni prišla na vrh sveta, vse bolj pa se zdi, da lahko generacija Luke Modrića stopi na vrh Evrope. Če se le ne bodo spet zamerili zvezdam in bodo navijači obračunavanje z vodstvom zveze zamrznili do konca prvenstva.
