Okoljsko ministrstvo je že pred leti sklenilo, da niti odpadki niti druge komunalne storitve ne bodo del njegovega delokroga in da naj se s »kantami«, »greznicami« in »vodnjaki« ukvarjajo lokalne skupnosti. Toda tudi v občinah na kakršna koli vprašanja o odpadkih, kanalizaciji in vodovodih najraje odgovarjajo, naj se obrnemo na tamkajšnje komunalno podjetje. Pa četudi recimo sprašujemo po cenah komunalnih storitev, ki bi jih morali najbolje poznati na občinah. Te bi namreč morale imeti zadnjo besedo o njihovi višini.
A ker s komunalno problematiko očitno nihče noče imeti opravka, hkrati pa komunalna podjetja predstavljajo hvaležna parkirišča za zaslužne, nadležne in odvečne strankarske in nestrankarske kadre, v 212 občinah deluje več kot 100 komunalnih podjetij. Učinkovitost in skrb za čim nižje položnice občanov z njimi nimata prav veliko. Takšna razdrobljenost pomeni zgolj neustrezno kontrolo stroškov in zmedo pri določanju cen ter navsezadnje višje cene komunalnih storitev za občane, na kar so že večkrat opozorili tudi računsko sodišče in njegovi revizorji.
V takšnem sistemu je neučinkovito tako načrtovanje in vodenje novih investicij kot upravljanje obstoječe komunalne infrastrukture. V dobrih 1,5 milijarde evrov evropskega denarja, ki je bil Sloveniji v finančni perspektivi 2007–2013 na voljo za zgraditev prometne in okoljske, to se pravi komunalne infrastrukture, so se številne občine zapodile kot biki v rdečo cunjo, brez vsakršnega premisleka, koliko bo nato stalo vzdrževanje dolgih kilometrov novega kanalizacijskega in vodovodnega omrežja, čistilnih naprav in centrov za ravnanje z odpadki. Kratkovidno so imele mnoge občine pred očmi samo zapravljanje evropskega denarja, državi pa se ni zdelo vredno poskrbeti niti za razvoj strokovnih navodil za občinske investitorje, kaj šele za njihovo izobraževanje in usposabljanje.
Ker so o pomembnih regijskih projektih namesto države morale odločati občine, zahodno od Ljubljane nimamo niti enega regijskega centra za ravnanje z odpadki, turizem z odpadki in njihovo prevažanje po vsej državi pa se nadaljujeta. Pomurje je imelo le kanček več sreče, saj na koncu občinska sveta dveh majhnih občin vendarle nista preprečila velikega projekta zgraditve pomurskega vodovoda, v katerega je vključenih 27 občin. Toda absurdno je, da je bilo treba zaradi razdrobljenih občin in nesoglasij med njimi en transportni vodovod razdeliti na tri dele z različnimi investitorji in ustanoviti tri nova podjetja, ki bodo upravljala posamezne dele tega vodovoda. Da v Sloveniji ni nič neobičajnega, če eno komunalno podjetje upravlja tri kilometre, drugo pa pet kilometrov istega vodovoda, najbrž ni treba posebej poudarjati.
Kot tudi ne, da tako neracionalno organiziran sistem komunalnih storitev prinaša višje cene za uporabnike, ki bodo – ko bodo končani vsi evropski projekti – le dodatno poskočile. Vprašanje je le še, kdo in kdaj bo vendarle ugriznil v to kislo jabolko.
