V nebesnih pojavih se umetnost navdihuje že vso zgodovino. V hram poglejte, mi povejte, zvezde, al res ona spi, se je romantično spraševal denimo tudi France Prešeren v pesmi Pod oknam. Z nekoliko manj hrepenenja, a nič manj vzneseno, je k zvezdam v torek zvečer, ko se je pomlad naposled prevesila v poletje, romalo tudi dobrih sto astronomskih navdušencev, ki so pravočasno pograbili brezplačne vstopnice za ogled zvezdne pravljice v Astronomsko-geofizikalnem observatoriju na Golovcu.
Čeprav večina največjih astronomskih odkritij izvira iz observatorijev v Avstraliji, Čilu in na Kanarskih otokih, je tudi v našem mogoče odkriti kakšno malenkost in opravljati opazovalne naloge, pravi Tomaž Zwitter, ki se, kot da gre za najobičajnejši poklic na svetu, predstavi kot astronom. Zbranim Zemljanom nazorno prikaže razmerja moči in razdalj v vesolju – če Sonce zmanjšamo na velikost pomaranče, je Zemlja zgolj nekakšen grahek. A našo megalomanskost vseeno potolaži s fotografijami Lune, na površju katere so še vidne sledi vozila, s katerim se je naokrog poganjala odprava Apolla 15.
Mali veliki Vega
Observatorij na Golovcu je bil, predvsem za univerzitetne, kasneje pa tudi seizmološke namene ustanovljen pred skoraj šestdesetimi leti na pobudo že preminulega Frana Dominka, prvega profesorja astronomije na ljubljanski univerzi. Ta si je prizadeval omogočiti pogoje za razvoj slovenske profesionalne astronomije in ob pogledu na naš največji, sicer srednje velik teleskop Vega, ki je prve posnetke opravil leta 2004, bi bil nemara zadovoljen.
Običaj je, da dobijo veliki teleskopi po svetu ime po kakšnem od znanstvenikov, in če imajo Angleži teleskop Isaac Newton, je junak slovenske astronomske zgodbe, kakopak, imenovan po Juriju Vegi, razlaga kulturne posebnosti astronom Bojan Dintinjana. Medtem ko pojasnjuje, da je Vega plod sodelovanja med slovenskimi strokovnjaki s fakultete za matematiko in fiziko, fakultete za strojništvo in podjetja Litostroj, računalniško upravlja teleskop, katerega osi se na presenečenost obiskovalcev, tako mladih kot starih, spustijo v poetičen ples z nebeško kupolo. »Mehanizem za premikanje mora biti seveda zelo natančen, da ujamemo svetlobo natančno določene zvezde. Zvezda se navidezno počasi premika po nebu in teleskop mora slediti njenim najmanjšim premikom, če želimo kakovostno sliko,« ob humorni demonstraciji pojasnjuje Dintinjana.
Za zdaj brez marsovcev
Zaradi jasnega vremena je bilo v torek nebo mogoče preučevati tudi z manjšimi teleskopi na vrtu observatorija in študentje astronomije so ob pomoči obiskovalcem doživeto izkazovali svoje navdušenje nad Saturnovimi obroči in njegovo luno Titan, ki je edina luna z gosto atmosfero. Ob četrtem kamnu od Sonca, značilno rdeče bleščečem planetu, pa so zamahnili z roko, češ da je to »samo« Mars – in kolikor vemo, za zdaj še brez marsovcev.
Naslednjo priložnost, da se natančneje kot kadar koli prej zazrejo v nebo, bodo imeli obiskovalci observatorija šele 22. septembra, ko bomo pozdravljali jesen. Kdor pa bo v zvezdah iskal ljubezenske prerokbe in ostal razočaran, zna kot Prešeren v pesmi Zvezdogledam zavzdihniti: Lažnivi zvezdogledi! Vsi pojte rakam žvižgat!
