Veliko ali malo? Ah, seveda, nekaj manjka: gre za skupne zneske protikartelnih kazni, ki jih je evropska komisija izrekla v omenjenih obdobjih. Je torej 19,8, 16,1 oziroma 5,7 milijarde evrov veliko ali malo? Je Evropska unija preostra, preblaga ali ravno prav stroga pri obravnavi zlorab prevladujočega položaja, nelojalne konkurence in drugih oblik nedovoljenega ravnanja korporacij? Namesto odgovora na prejšnje je tukaj še eno vprašanje. Koliko, mislite, kazni bi korporacije (skupno) plačale, če bi postopke proti njim vodili nacionalni uradi, 28 jih je, med njimi slovenski, malteški, hrvaški, slovaški, latvijski, litovski, luksemburški, estonski, ciprski itd. Več ali manj, kot so jih plačale po soočenju z evropsko komisijo?
Davčna politika ni ena izmed tistih, s katero bi lahko bili vsaj zmerno zadovoljni, in takšnih je še kar nekaj, bruseljska protikartelna politika pa zanesljivo ni ena izmed tistih, za katere je mogoče »ob pogledu iz letala« reči, da so zanič. Tudi kmetijske politike EU najbrž ni mogoče imeti za vrhunec modrosti in daljnovidnosti, malce težje pa je biti ciničen do varstva potrošnikov. A da bi tudi brez EU z jutrišnjega dopusta na Hrvaškem lahko telefonirali (skoraj že) po domači tarifi?
Reševanje, tako imenovano reševanje Grčije in begunska kriza sta kajpak sploh posebna primera, gremo po vrsti, neučinkovitosti, brezdušnosti, birokratskosti, kratkovidnosti, sebičnosti (nadaljujte po lastnem okusu) EU. Toda – kje in kakšna bi bila, hipotetično vprašanje, zadnja štiri desetletja Grčija, če ne bi bilo EU (in ne le Grčija), ter kako tragična bi bila v vseh svojih razsežnostih begunska kriza, če v EU ne bi bilo vsaj minimalnega usklajevanja in če bi se s »tretjimi državami« morala pogajati vsaka izmed držav na begunskih poteh posebej.
Ni dvoma, za Evropsko unijo bo kmalu »izgubljeno desetletje«, v katerem je bila (po lizbonski pogodbi) edina omembe vredna »institucionalna reforma« mehanizem za zagotavljanje finančne stabilnosti ESM. Za EU bo kmalu »izgubljeno desetletje«, v katerem je bila vse manj sposobna izpolnjevati svojo temeljno obljubo, da bo svojim prebivalcem zagotavljala varnost, perspektivo in rast blaginje. Še več, Evropska unija, od samega začetka projekt tehnokratov za politike z vizijo, se je v tem času bolj ali manj neopazno sprevrgla v samozadostni tehnobirokratski aparat za politike brez vizije (in pogosto lobiste z jasnimi cilji). In ne nazadnje, za EU bo kmalu »izgubljeno desetletje«, v katerem je odsotnost demokratične legitimacije navzlic nekaterim »popravnim poskusom« postala nemara celo njen temeljni problem.
Toda, če EU ni več, kar je (oziroma naj bi) bila, so to morda ZDA? Bi bil Donald Trump podobno uspešen, če ne bi mogel z obljubo, da bo Ameriko spet naredil veličastno, nagovarjati občutka volivcev, da prav to ni več, da prav obljube o uresničitvi ameriških sanj in (samo)uresničitvi sreče Amerika ne izpolnjuje več? Če EU ni več, kar je bila, so to morda »lokalne« vlade? Nemška, francoska, italijanska, španska, britanska… Je lahko Unija »boljša« kot njeni »sestavni deli«? Bo torej morda Boris Johnson, ta z angleškim »ekscepcionalizmom« prežeti cinični demagog trumpovskega kova, po morebitnem brexitu nenadoma kot premier z manj kot 47 predpisi (kot to menda velja v EU) uredil »problem zobne ščetke« in z manj kot 31 »problem zobne kreme«? Bosta nemara Heinz-Christian Strache in Marine Le Pen rešila problem dolgotrajne brezposelnosti?
Biti kritični zagovornik EU dandanes ni udobno. Kot je pokazala anketa Pew Research pred dvema tednoma, si v nekaterih državah s tem nakoplješ na glavo levičarske populiste, v drugih desničarske, ponekod pa oboje. V modi so preproste »resnice« o EU kot diktaturi, trdnjavi neoliberalizma, izvrševalki lobističnih naročil, uničevalki nacionalnih identitet itd. Logična posledica tega so dežurni krivci, iskanje katerih po Godwinovem spletnem zakonu skoraj obvezno zaide do Hitlerja. Videti je, da bi bilo volitve z nedvoumno proevropsko politiko trenutno mogoče dobiti le na Škotskem in morda še v Luksemburgu ali Estoniji. (V Sloveniji je vseeno, spomnite se predvolilnih kampanj po vstopu: v primerjavi z drugimi o EU »kar tako« v glavnem ne razmišljamo, ne govorimo in ne razpravljamo. Ob konkretnih primerih pa je vselej »kriva«.)
Najnovejša javnomnenjska raziskava nemške fundacije Bertelsmann ponuja nekoliko drugačno sliko. Pravzaprav presenetljiva večina, 60 odstotkov vprašanih v vseh državah članicah, je za poglabljanje politične in gospodarske integracije. V primeru referenduma o članstvu pa bi v Španiji tri četrtine, na Poljskem dve tretjini in v Nemčiji tri petine volivcev glasovalo za to, da država ostane članica (ugotovitev za manjše države zaradi majhnosti delnih vzorcev analitiki fundacije ne navajajo). Najbolj britanski podobno skepso je anketa pokazala za Francijo, kjer bi le 52 odstotkov volivcev glasovalo za.
Za »ugotovitev«, da EU po jutrišnjem dnevu v nobenem primeru ne bo mogla biti več to, kar je bila (zadnjih deset let), ni potrebna posebna pronicljivost. Toda – kakšna bo? Videti je, da kljub vsemu ni zapravila vsega zaupanja. Še ne. Ni gotovo, da bo to znala izkoristiti. In ni gotovo, da točno tega ne bodo izkoristili njeni sovražniki.
