Moje letošnje prvenstvo po spletu okoliščin mineva brez televizije. Si predstavljate? Brez televizije! Nedavno mi je prodajalec v trgovini enega od ponudnikov kabelske televizije razložil, kako je prvi dan prvenstva v trgovino prilomastil razjarjeni nogometni navdušenec in skoraj celo uro vpil kot zmešan, ker mu niso pravočasno priklopili kabelske in prinesli obljubljenega televizorja. Nogometno prvenstvo spremljam na najbolj staromoden način – prek časopisov. Včasih se počutim kot navijači Hajduka iz časov nadaljevanke Naše malo misto, ki so zjutraj tekli po časopis, da so prebrali o junaških zgodbah svojih nogometašev. Nisem sicer prepričana, ali je to prednost ali slabost. Prednost je v tem, da moji večeri niso zacementirani pred televizijo, da v našem domu ni obsednega nogometnega stanja in prerekanja, ali bo na sporedu risanka ali nogomet. Slabost je, ker včasih pozabim, da se odvija tretji najpomembnejši športni dogodek na svetu.

Največja prednost prvenstva v časopisih je tisto, čemur bi rekla čisti ženski dodatek. Vsi mediji sveta imajo izčrpna poročila ne le s terena, temveč tudi tračarski aspekt prvenstva. Kateri Andrej Stare bi me lahko založil s toliko podatki o tem, kje in kako bo potekala svatba med Ano Ivanović in Bastianom Schweinsteigerjem tik po končanem prvenstvu, kot me lahko z informacijami na to temo presenetijo srbski rumeni mediji? Ni ga Iva Milovanoviča, ki bi mi lahko postregel z analizo, kako bi morebitno zmagoslavje Nemčije vplivalo na Anino poročno torto. Ni ga Urbana Laurenčiča, ki bi mi znal tako modro razložiti vpliv strganih švicarskih dresov Pume na športno modo prihodnje pomladi. Ali bi mi lahko razkril ganljivo življenjsko zgodbo očeta Darija Srne, ki je bil nekaj časa celo Slovenec Mirko Kelenc? Pravzaprav šele s temi dodatki Euro 2016 dobi status fenomena. Sicer bi bil le relativno dolgočasen športni dogodek.