Na kongresu smo se zavezali, da bomo izboljšali kolektivne pogodbe. Tako namreč ne gre več naprej. Minimalna plača znaša 790 evrov bruto, osnovna plača za prvi tarifni razred brez dodatkov pa le nekaj čez 500 evrov. Posledično prejemajo že zdaj minimalno plačo na visoko kvalificiranih delovnih mestih, v treh, štirih letih pa jo bodo prejemali tudi zaposleni z magistrsko izobrazbo ali doktoratom.
Zdaj je zadnja priložnost, da še kaj naredimo. Stopnja sindikaliziranosti se zmanjšuje, povečuje se prekariat, kolektivne pogodbe odmirajo – če bo šlo tako naprej, jih čez pet ali deset let ne bo več. Tam, kjer imajo zaradi sindikalnega članstva še panožne kolektivne pogodbe, lahko še kaj storimo, ko se bodo pogodbe spustile na raven podjetij, bomo zmrznili. Da bi to preprečili, pa se bo moralo članstvo bolj aktivirati, kot se je doslej.
Na pasivnost članstva, ki da je vzrok tudi za vse večjo pasivnost sindikatov, ste opozorili tudi na kongresu. Kaj ste s tem konkretno mislili?Vse več ljudi pravi, da se »tako in tako nič ne da storiti«. Odzovejo se samo še takrat, ko ne dobijo plače, ko gre torej za kakšno konkretno stvar, ki se nanaša tudi nanje. Daljnosežne posledice, da na primer ne bo več kolektivnih pogodb, nikogar ne zanimajo. Če jih že, pa mislijo, da bodo za to poskrbeli drugi. Ta pasivnost je tudi eden od vzrokov, da nameravamo iti jeseni med ljudi. Izkoristili bomo pravico do zborov članstva in iskali neposredni mandat. To pomeni – če hočeš višjo plačo, boš pomagal, kako do nje priti, in se pridružil morebitni stavki. Če se ne boš, boš moral sprejeti posledice.
V Franciji že nekaj časa potekajo množični protesti in stavke proti načrtovani reformi delovne zakonodaje. Stavke so stalnica tudi v Nemčiji in drugih državah zahodne Evrope. Pri nas pa se zdi, kot da sindikati ves čas rožljate s protesti in stavkami, na koncu pa iz tega ponavadi ni nič. Od kod ta razlika?Nekaj v karakterju, nekaj v tradiciji. V Franciji na primer je v sindikatih le štiri odstotke aktivnega prebivalstva, torej petkrat manj kot pri nas. Da so protesti tako množični, očitno kaže na to, da se jih ne udeležujejo samo člani sindikatov, ampak vsi, ki so se identificirali z njihovimi cilji. Nemci pa so stavk in shodov navajeni, ker je to v njihovi tradiciji. Kot člani sindikatov se jim čutijo dolžni tudi pomagati. Poleg tega pa je njihov sistem pogajanj povsem drugačen kot pri nas. Sindikati želijo najprej pokazati svojo moč, zato začnejo stavkati, še preden se usedejo za pogajalsko mizo. Tak sistem očitno prinaša rezultate, saj so si za leti 2016 in 2017 izborili 4,5-odstotni dvig plač, pa čeprav že tako nimajo nizkih, prav tako pa tudi gospodarska rast ni tako visoka, da bi upravičila takšno povišanje.
V Nemčiji ali Franciji se tudi ne utrudijo tako hitro kot v Sloveniji. Pri nas gredo na protestni shod, naslednji dan pa že zahtevajo rezultat, ali pa niso pripravljeni več iti, ker se »tako in tako nič ne da«. Še teže je organizirati stavke – te so za Slovence skoraj bogokletno dejanje. Hitro najdejo tisoč in en razlog, zakaj se jih ne bi udeležili. Hkrati seveda začne svoje umazano delo tudi kapital, tako da se v časopisih takoj pojavijo članki o sindikalnih plačah, o Delavski hranilnici in podobnem.
Čeprav ne gre za kakšno večjo reformo, pa se očitno tudi v Sloveniji znova odpira delovna zakonodaja. Ob interpelaciji ministrice za delo Anje Kopač Mrak so spet precej govorili o fleksibilnosti in lažjem odpuščanju.Ko sem poslušala interpelacijo, sem dobila občutek, da je bil prav v njenem pogostem postavljanju na stran zaposlenih pravi razlog za poskus njene razrešitve. Fleksibilnost delovne sile je stalna mantra delodajalcev, ki pa ne znajo pojasniti, kaj to sploh je. Tako fleksibilne zakonodaje, kot je naša, jaz sploh ne poznam. Tudi pri odpuščanju ne vidim problema – je pa pri tem seveda treba speljati tudi kakšen postopek in komu obrazložiti, zakaj je bil odpuščen. Ne znam si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi ustregli v vsem, kar želijo delodajalci.
Poskusite lahko. Kakšno bi bilo po vašem življenje, če bi delodajalcem ustregli v vsem, kar zahtevajo?Popolni prekariat. Vsem bi se dogajalo tako, kot se že zdaj dogaja migrantskim delavcem, samozaposlenim, mladim... Na njihovih primerih lahko vidimo, kaj se zgodi, ko ni regulative.
Da bi se to preprečilo, so nujni močni sindikati, medtem ko pri nas njihova moč občutno slabi. Sindikaliziranost je v zadnjih desetih letih padla s 37 na 20 odstotkov, kar je eden največjih padcev v Evropi. Kje vidite vzroke za tak drastičen padec?Čeprav so številke še vedno med boljšimi v Evropi, pa moramo priznati, da se je članstvo res močno znižalo. Razlogov je več; gospodarska kriza, ki je povzročila številne stečaje, razraščanje prekariata, vse večja pasivnost med ljudmi, čedalje hujši pritiski na člane sindikatov v podjetjih... Za padec sindikaliziranosti smo seveda odgovorni tudi v samih sindikatih. Od pretirane tekmovalnosti, ki je bila značilna zlasti v 90. letih prejšnjega stoletja, do tega, da nismo znali vzpostaviti pravega stika z mladimi generacijami in prekarci.
Sama tudi menim, da sindikati ne smemo delati samo za članstvo. Res je, da nas članstvo plačuje, toda člani in nečlani so sosedje na delovnih mestih. Naše članstvo zato poskušam večkrat spomniti, da sindikati temeljimo na solidarnosti. In da moramo kot organizacija postati tako zanimivi, da se nam bodo pridružili tudi nečlani. Sicer pa ni vse samo v članstvu, je tudi v pripadnosti in razmišljanju. Včasih bi raje videla, da nas je pol manj, da pa so tisti zanesljivi. Da veš, na kakšno vojsko lahko računaš.
Miroslav Stanojević s FDV meni, da je ob takšni izgubi članstva, kot jo doživljate sindikati, prihodnost lahko le v združevanju. Se za to kaj dela?V besedah veliko, v dejanjih pa bolj malo. Ker tudi sama menim, da je združevanje nujno, mi je bilo všeč letošnje prvomajsko praznovanje, ki je bilo prvič v organizaciji štirih central, ZSSS, Pergama, Sviza in KNSS. Že na pripravljalnem sestanku in niti kasneje ni bilo med nami nobene tekmovalnosti, nobene občutljivosti in na misel mi je prišlo, ali se je res tako težko usesti skupaj, združiti, kar imamo, in si porazdeliti področja. Sicer pa se mi zdi, da se temu koraku počasi bližamo. Verjetno tudi zato, ker je večino sindikatov že prevzela druga ali celo tretja generacija voditeljev, ki nimamo zamer drug do drugega.
Izjema je za zdaj prav ZSSS, ki ga že 25 let vodi Dušan Semolič. A tudi to se bo kmalu spremenilo, saj se na naslednjem kongresu, ki bo oktobra prihodnje leto, zagotovo poslavlja. Med najresnejšimi kandidati za Semoličevo mesto se je že na zadnjem kongresu omenjalo tudi vas. Boste tokrat kandidirali?Moram priznati, da me že dober mesec zelo odkrito prepričujejo, da bi po naslednjem kongresu prevzela mesto predsednice ZSSS. Sama sem jim zelo odkrito povedala, da še ne vem, da si bom najprej vzela čas, saj moram to zadevo razčistiti pri sebi. Za SKEI se ne bojim, nisem nepogrešljiva in vem, komu bi predala posel, tudi sicer pa sploh ni nujno, da bi kot predsednica zveze morala oditi iz SKEI. Gre za širše stvari. Na eni strani je pripravljenost za združevanje, za spremembe, za drugačno funkcioniranje, po drugi strani pa čutim do ZSSS tudi odgovornost. Bojim se namreč, da bi lahko zveza razpadla, kar bi bila katastrofa.
Koliko časa boste razmišljali?Vse bo jasno do septembra. Najprej se bomo morali usesti in si povedati, kako si predstavljamo vodenje in kakšni so naši pogledi. Malo me namreč moti, da me nihče ne sprašuje po pogledih. Vsi pravijo samo, kako bi bilo v redu, če bi bila jaz predsednica. A kaj bo čez 14 dni? Bom še v redu, ko bom kam dregnila?
Kako sicer ocenjujete delo Dušana Semoliča? Že dlje časa se je veliko govorilo o tem, da bi moral prepustiti mesto mlajšim, da bi se sindikat moral prej in bolje prilagoditi novim časom, da je postal ZSSS preveč okostenel.O Dušanu marsikdo reče marsikaj. Ima dobre in slabe lastnosti, tako kot vsak, ampak mislim, da je bil dober predsednik. Če je bil to malo dlje, je morda lahko težava, lahko pa tudi ni.
