Dare Kuzmič, ki je v odmevnem rušenju črne gradnje novembra 2013 v Bohinju ostal brez strehe nad glavo, bo pravico poiskal na sodišču. Napoveduje, da bo vložil kazensko in odškodninsko tožbo proti vsem odgovornim v tem procesu. Pri tem se bo med drugim skliceval na sklep evropskega sodišča za človekove pravice, ki izvršiteljem prepoveduje rušenje nedovoljene gradnje, če v njej prebiva nekdo, ki mu to pomeni edino možno streho nad glavo. »Nihče ni preveril, kje bom tisto noč spal,« je še vedno ogorčen Kuzmič.
Račun za rušenje tuje lastnine
Medtem ko je Kuzmič prepričan, da se mu je krivica zgodila zaradi političnih iger tako na lokalni kot na državni ravni, kar želi dokazati na sodišču, na pristojnem ministrstvu za okolje in prostor odgovarjajo, da so se pred rušenjem o njegovem socialnem stanju pozanimali na centru za socialno delo. Tudi stališča vpletenih, ali je bila brunarica, v kateri je Kuzmič prebival 30 let, črna gradnja ali ne, so si popolnoma nasprotna. »Vedno me je bolela krivica. Da pa so hiško podrli s takšno ihto, je nekaj pomenilo,« je prepričan.
Kot je znano, je Kuzmič brunarico v državni lasti dobil kot nekdanji hišnik mladinskega doma, a legalizacija objekta skozi vse postopke ni bila mogoča. Za bivanje ni plačeval najemnine, brunarico pa je, pravi, uredil tako, da je v njej lahko skromno živel, država kot lastnica oziroma bližnji mladinski dom pa s tem nista imela niti centa stroškov. Druge brunarice, ki so bile ob objektu, so pred tem podrli lastniki – nekatere zaradi dejstva, da so bile črne gradnje, druge pa je močno načel zob časa. Rušenje brunarice, v kateri je živel Kuzmič, je novembra 2013 nadzorovalo kar 40 policistov. Kljub državnemu lastništvu pa je za rušenje hiške račun za skoraj 18.000 evrov prejel Kuzmič.
Trimilijonska prenova
Okoli nekdanjega mladinskega doma ob Bohinjskem jezeru je trenutno obsežno gradbišče. Kot nam je pojasnila vršilka dolžnosti direktorice Centra šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD) Alenka Kovšca, gre zgolj za obnovo doma, po kateri bo ta energetsko učinkovitejši, bolj ekonomičen in kakovostnejši za bivanje, kar bo izboljšalo ponudbo tako šole v naravi kot tržnega letovanja. Obnova bo predvidoma stala okoli tri milijone evrov. Celotna vsota je sicer zagotovljena iz obračunane amortizacije CŠOD, obetajo pa si tudi denar iz evropskih razpisov za energetsko sanacijo objektov. Prenove jim po vsej verjetnosti letos ne bo uspelo dokončati.
Kuzmič je prepričan, da je brunarica, v kateri je bival, morala pasti tudi zaradi teh načrtov, ki so zeleno luč pristojnih služb dobili leto po rušenju. A Kovščeva zagotavlja: »Na mestu, kjer je bila črna gradnja, ne bo nobenega objekta.« Široka pot do tega mesta pa bo »učna pot za delo na terenu, za potrebe šole v naravi«.
Nenavadno je tudi to, izpostavlja Kuzmič, da je slovenski zakon o graditvi objektov le nekaj dni po rušenju brunarice doživel dopolnitev, na katero se ves čas sam sklicuje, veljati pa je začela dober mesec po rušenju. Ta omogoča, da lahko gradbeni inšpektor pri nelegalnih gradnjah, neskladnih gradnjah ali objektih, ki se uporabljajo brez predpisanega uporabnega dovoljenja, na predlog inšpekcijskega zavezanca odloži rušenje objekta. Inšpekcijski zavezanec mora le dokazati, da gre za stanovanjsko stavbo, v kateri vsaj od začetka inšpekcijskega postopka dejansko in neprekinjeno prebiva sam ali kdo drug, ki nima v lasti in posesti drugega primernega stanovanja. A tudi če bi ta člen zakona veljal prej, Kuzmič hišice ne bi mogel legalizirati, opozarjajo na ministrstvu, »saj ne izpolnjuje osnovnega pogoja za pridobitev gradbenega dovoljenja, to je možnost razpolaganja s parcelo, na kateri objekt leži«.
