»Ko je prišel, je bil krasen sodelavec in pripravljen pomagati. Vedno je bil pripravljen nadomeščati,« je na začetku svojega tri ure dolgega pričevanja na sojenju zdravniku dr. Ivanu Radanu pripovedovala sedanja vodja intenzivnega oddelka na Nevrološki kliniki dr. Nataša Milivojević. Radana je poznala že od prej in z njim večkrat posedela ob kavi. Drug drugemu sta bila »zaupnika«. Sama ga je tudi spodbujala, da z interne klinike pride na nevrološko, saj so tam krvavo potrebovali osebje, Radan pa ji je pripovedoval, da se v trenutni službi ne počuti dobro in da je žrtev spletk. Tudi sama je od kolegice slišala, da je Radan »odvisnik in patološki lažnivec«. Ko se je prvo leto izjemno izkazal, pa si je mislila: »Kako so ljudje lahko zlobni.«
Ko so Radanu podaljšali pogodbo za nedoločen čas, so se počasi začele pojavljati težave, o kakršnih so poročali tudi na Interni kliniki. Po njenih besedah je v službi pogosto manjkal, izgovori pa so bili tudi izjemno bizarni. Enkrat naj bi dejal, da si mora dati populiti vse zobe in zato leti v Beograd, drugič pa, da si je prijateljeva mama na križarjenju zlomila nogo in ji gre s helikopterjem pomagat na Sredozemlje. »Majhne laži so se pojavljale vse pogosteje. Potem so postajale večje,« je povedala Milivojevićeva in dodala, da naj bi Radan v veliko primerih trosil laži, kaj kdo govori o nekom drugem, ter jih poskusil spreti. Medicinskim sestram, svojcem katerih je tudi opravljal ultrazvoke in jim delal druge usluge, je tožaril zdravnike, tem pa govoril, da medicinske sestre ne želijo delati.
Štirikratni odmerek morfija naprtil drugemu
Po njenih besedah so se laži stopnjevale in približno mesec dni pred afero s kalijem ji je Radan poročal o »drami«, ko naj bi medicinski tehnik pacientu pomotoma dal štirikratni odmerek morfija, če ne bi tega preprečil. Ko mu je Milivojevićeva dejala, naj prijavi incident, ji je odgovoril, da tega ne želi, saj se mu tehnik smili, ker njegov oče umira za rakom. Kasneje je izvedela, da naj bi v resnici Radan odredil tako velik odmerek, vendar je medicinsko osebje o tem podvomilo, tako da si je nato premislil.
»Pričo je treba opozoriti, da je krivo pričanje kaznivo dejanje. Ne vem, ali ve,« se je ob pričanju Milivojevićeve razburil Radanov zagovornik Milan Krstić, ki je zdravnico označil za »rojeno za zgodbe«. Zmotilo ga je tudi, da je bila Milivojevićeva v komisiji, ki je opravila interni nadzor na Nevrološki kliniki in podala negativno mnenje o Radanovem zdravljenju. Ta je bil po mnenju obrambe povsem nestrokoven in pristranski. Milivojevićeva se je enkrat tudi sprla z Radanom. Po besedah obrambe naj bi v njegovo glavo vrgla zmečkan kos papirja, sama pa je včeraj dejala, da je papir, zaradi katerega ji Radan ni dal miru, le zmečkala in vrgla po mizi. Krstić je Milivojevićevi tudi očital, da je njeno pričanje »naročeno«, na kar mu je priča odgovorila: »Saj veste, da bi bilo za oddelek bolje, da bi bil Radan oproščen.«
Milivojevićeva je potrdila pričevanja drugih zaposlenih v internem nadzoru, ni pa bila neposredno poleg pri nobeni od šestih sumljivih smrti. Le v zvezi z domnevno smrtonosnim odmerkom kalija se ji je zdelo nenavadno, zakaj se po jutranjem poročilu Radan še vedno toliko ukvarja s kalijem na smrt bolnega pacienta, ki ga niso več zdravili. »Ker hočem vedeti, kdaj bo umrl,« naj bi ji takrat dejal Radan, ki je včeraj pripomnil, da ga je skrbela pacientova napovedana selitev na paliativni oddelek. Ker ji je nasprotoval, naj bi se tudi odločil za provokacijo s kalijem, ki pa je po njegovih trditvah stekel mimo pacienta.
