Renato Petrič, upokojeni admiral: Sindikati, vojaških oseb ne silite med javne uslužbence

V bistvu se vsi, stroka in politika strinjamo, da je zastareli zakon treba spremeniti, težave se začnejo takrat, ko govorimo o tem, kako in kaj spremeniti v zakonu. Doslej sta bila vsaj dva poskusa spreminjanja Zobr: prvi je bil v času ministra Karla Erjavca leta 2005, ki je sicer želel spisati zakon o službi v SV, a smo ugotovili, da bi bilo to Sizifovo početje, če ne bi spremenili tudi krovnega zakona. Minister se je odločil drugače, zakon o službi v Slovenski vojski je bil sprejet in po mojem mnenju ni prinesel nič novega, Zobr pa je ostal nespremenjen. Potem je bila tukaj ministrica Ljubica Jelušič, ki je osnutek zakona sicer pripravila, vendar je potem padla Pahorjeva vlada, tako da je ta osnutek, za katerega smo trdo delali dobro leto dni, poniknil nekje v predalih.

V Zvezi slovenskih častnikov sem vodil delovno skupino za pripravo pripomb na predlog zakona, ki ga je pripravilo ministrstvo, kateremu smo v roku tudi poslali amandmaje. Ne vem sicer, kakšna bo zadnja verzija predloga, ki ga bo ministrstvo ponudilo v politično usklajevanje, a po mojem osebnem prepričanju je poglavitno pri novem zakonu to, da se poleg vseh popravkov izrazoslovja in strokovnih terminov, ki jih res moramo zamenjati in posodobiti, zakon tudi vsebinsko dopolni in dodela. Tukaj vidim tri sklope nujnih sprememb, če želimo, da novi zakon odtehta vse napore, ki bodo vloženi v njegovo spreminjanje.

Prvi in meni najpomembnejši sklop tudi z vidika splošne koristi državljanov je razmislek o samih nalogah Slovenske vojske (SV). Izhajam iz tega, kar mnogi trdimo že od sprejetja vojaške doktrine leta 2006 in se je večkrat pokazalo kot problem slabo definiranih nalog v zakonu, nazadnje pri begunski krizi. Tri mesece smo se prepirali o tem, ali bomo SV uporabili ali ne, kako jo bomo uporabili, kaj sploh lahko počne ipd., medtem pa se nam je kriza kar dogajala in na našo srečo smo jo glede na omenjeno neodločnost kar dobro odnesli. Do tega, če bi imeli urejene predpise, sploh ne bi smelo priti.

Ker je pri takšnih izrednih zadevah nujno, da oblast reagira takoj, to pa lahko naredi le, če je popolnoma jasno, kaj se sme, kaj se mora in kje so omejitve. Da v prihodnje ne bo prihajalo do tega, se morajo naloge SV v novem zakonu bolj strokovno in konkretno opredeliti. Gre za naloge, za katere se mora vojska pripravljati in usposabljati, in to mora biti vojski naloženo z zakonom. Če tega ne počne, torej če se ne usposablja, ji takšnih nalog zagotovo ne moremo dajati, in če te naloge niso zapisane v zakon, se vojska za to niti ne sme pripravljati. Tukaj je res potreben razmislek.

Drugi sklop sprememb je urejanje notranjih razmer v vojski, pri čemer ciljam predvsem na povišanja, napredovanja in imenovanja. Doslej si denimo lahko napredoval, če si imel službeno oceno najmanj dobro (3), če sta od prejšnjega povišanja minili največ dve leti in če si bil najmanj eno leto na dolžnosti, za katero se zahteva višji čin. Zadnja klavzula se je umaknila, v predlogu zakona je ostala samo ta o dveh letih od zadnjega povišanja. Če se ne bo tega bolj razdelalo, pomeni, da bodo ljudje po vsej verjetnosti prehitro napredovali in prišli recimo častniki do brigadirskega čina že v dvanajstih letih, kar je slabo. Ljudje, ki nimajo dovolj izkušenj oziroma znanja, na tak način lahko prehitro napredujejo do za njih še prezahtevnih delovnih mest, katerim ne bodo kos. Po drugi strani pa tak sistem ne dovoljuje izgradnje dobrega vodstvenega kadra, ker se ljudi prehitro postavlja na odgovornejša delovna mesta in nimajo časa dozoreti, torej pridobiti potrebnih izkušenj in samozavesti.

Tukaj spet pridemo do nujno potrebnih sprememb, ki bi morale biti predlagane, da se zagotovi preprosti princip: tisti, ki imajo vse pogoje za povišanje, morajo biti povišani in pika. Danes imamo v SV tri brigadirje in eno brigadirko, ki izpolnjujejo pogoje za generalski čin, a politika jih ne poviša, ker med ministrstvom, vlado in predsednikom države poteka nekakšen politični dialog, ki nima prav nobene zveze s stroko in škodi tako vojski kot njenim pripadnikom. Še več, glede na to, da bo po novem predlogu brigadirski čin generalski, bo tudi njih ob predhodnem soglasju vlade poviševal predsednik države. To pomeni, če se bo nadaljevalo sedanje politično kupčkanje, da bo namesto sedanjih štirih na povišanja čakalo od 15 do 20 častnikov, ki bodo sicer opravljali dela brigadirja ter za to prejemali plačo, a država jim ne bo priznala, da to oznako tudi nosijo. To je skrajno nepošteno.

V zakonu je treba nastaviti pogoje za to, da se ta ocena lahko izboljša. Sam zakon seveda ne bo prinesel dodatnega denarja in boljše izurjenosti, tudi modernizacije ne more prinesti. So pa v zakonu lahko nastavki za izboljšanje stanja in tukaj pridemo do tretjega sklopa potrebnih sprememb, ki ima velik vpliv na stanje v SV, to je delovnopravni paket. S tem ne mislim, da bi morali v zakon pisati detajle, kot so recimo vrednost nadurnega dela ali to, koliko je vredno popoldansko ali nedeljsko delo. Mora pa biti v zakonu jasno opredeljena specifičnost vojaškega poklica, saj je vojaška oseba nekaj povsem drugega, kot so drugi delavci v javni upravi. Samo vojaške osebe opravljajo nekatera dela pod posebnimi pogoji, ki morajo biti najprej zakonsko opredeljeni.

Ja, a z napačnim pristopom. Trudijo se dokazati, da so vojaki enaki vsem drugim javnim uslužbencem. Ker zaradi skupnih predpisov vojaške osebe ne morejo biti nagrajevane več kot drugi, in to kljub temu da delajo drugačna dela in so bolj obremenjeni, jim po logiki sindikatov ni niti treba delati več kot drugim za enako plačilo. Zato se sindikati trudijo, povedano po domače, iz vojaških oseb narediti pisarniške delavce, uradnike. Kar je narobe. Vojaške osebe imajo drugačno vlogo, od njih se pričakuje, da bodo delali, ko bo najtežje. To pa ni mogoče, če se za najtežje pogoje tudi ne usposobijo.

Vojaki delajo, ko je treba, pa naj bo to ponoči, podnevi, v snegu, dežju..., skratka kjer koli in kadar koli jih državljani potrebujejo. Zame sta v predlogu zakona nesprejemljivi določbi, ki pravita, da imajo vojaki lahko kolektivni dopust in da ne smejo opraviti več kot 20 nadur na teden. Če se zgodi katastrofa, kjer bi bila pomoč vojske potrebna, vojske tam ne bo, zato ker bodo vsi na kolektivnem dopustu. Se vam to zdi v redu? Ali pa to, da več kot tri dni na teden vojaki ne smejo biti na terenu na urjenju, ker so ta teden že porabili 20 možnih nadur? Takšne vojske res ne potrebujemo.

Če se torej pogovarjamo o poklicni vojski, kjer ljudje od dela tudi živijo, bi morale biti takšne oblike dela, ki predstavljajo dodatni napor in »nenormalne« delovne pogoje, posebej ovrednotene, ne pa »prepovedane«. Sindikatom zato priporočam, naj vojaških oseb ne silijo med javne uslužbence, to tako že počneta politika in vsa preostala javna uprava.

Da, ampak to je iluzija. Katera politika bi dovolila kaj takšnega? Takoj bi se dvignili drugi, vsak bi našel neko specifičnost svojega poklica in na koncu bi v javnem sektorju ostali le uradniki za okenci.

Zadeva bo ostala takšna, kot je, vendar je posebne pogoje dela vojaškim osebam – ne vsem ljudem v obrambnem resorju torej – treba priznati. Treba jih je ovrednotiti in specificirati. Vojak, če gre na teren, danes namreč zasluži manj, kot če ostane v vojašnici, in to je skregano z vsako logiko. Za državo je to sicer racionalno, ni pa funkcionalno. Primer: trenutno imamo gorsko četo namesto v Bohinjski Beli nastanjeno sredi Ljubljane. Upam le, da ne bodo tudi mornarice preselili v Ljubljano samo zato, ker od tu prihaja največ vojakov in bodo tako privarčevali še kakšnih 1000 evrov na mesec.

Danes je vse več vojakov, ki pridejo v vojsko predvsem zaradi čimprejšnjega odhoda na operacijo, drugo jih ne zanima. Takih vojakov Slovenija ne potrebuje. Ne smemo dovoliti, da se z mednarodnimi operacijami rešujejo socialne težave.

Mislim, da sindikati delajo škodo tako obrambnemu sistemu kot vojakom, ki jih pravzaprav zastopajo. Cilj ni rušenje zakona, cilj je v nastajajoči zakon vpisati tisto, kar bo pomagalo vojaškim osebam in sistemu samemu. Z nesprejetjem zakona rešitev ne bo, zato naj sindikati razmislijo: ali želijo dobro ljudem, ki jih zastopajo, ali pa v tem, ko nagajajo ministrstvu, vidijo le priložnost biti pod žarometi javnosti.