Čeprav ne dvomim, da vas je ob tonu in energiji, ki jo je predsednik vlade namenil temu odgovoru – in ki še najbolj spominja na nekdanjo virtualno svetovalko Vido na straneh davčne uprave –, povsem minilo, da bi brali naprej, se vseeno poskusite spomniti, kar ste medtem morda že pozabili. Vprašanje in odgovor načeloma zadevata tisto, kar smo nekoč imenovali »tehnične ovire«, objekt torej, ki je bil novembra lani postavljen kot reakcija na hrvaško taktiko »razprševanja« beguncev in ki naj bi tudi nasploh preprečil nenadzorovano razlitje tisočev in tisočev beguncev po slovenskih mestih, vaseh in vrtovih.

Kot velja za vse krizne ukrepe današnjih časov, je tudi začasnost tehničnih ovir v konkretni realnosti precej relativna, čeprav je na abstraktni ravni jasno opredeljena. In nikar se ne trudite razmišljati, kaj bi to pomenilo – dovolj je zgolj še enkrat prebrati Cerarjev odgovor. Gre za začasen ukrep? »Absolutno, pristojnim organom sem dal nalogo, da se ograja odstrani povsod tam, kjer ni več potrebe zanjo in po nepotrebnem moti lokalno prebivalstvo in turizem. Na nekaterih mestih, kjer potencialna grožnja nekontroliranega prehoda še vedno obstaja, pa bomo ograjo postopno nadomeščali s panelno.«

Cerarjeva zmožnost neskončne repeticije, njegov neskončni užitek v prostovoljni preobrazbi v propagandni avtomat, njegova pripravljenost torej, da junija letos kot smiselne prodaja stavke, ki so bili aktualni in tudi formulirani že lanskega decembra, je dejansko vredna občudovanja. Trik, na katerega igra, je namreč povsem preprost, a nadvse učinkovit. Ko potuje v preteklost, nas vabi, da skupaj z njim v preteklost odpotujemo tudi sami – in ne opazimo, da čas in Cerar z njim tečeta naprej.

Vprašanje, ki sta ga zastavila novinarja Dela – »Boste odstranili žico ob Kolpi?« –, je v tem smislu že samo proizvod Cerarjevega odgovora. To vprašanje je, drugače rečeno, že samo vprašanje iz preteklosti, ki ne upošteva bistvenega premika – namreč dejstva, o katerem govori tudi Cerar, dejstva, da se je problem žice že davno razcepil na dvoje: na žico v pravem pomenu in na panelno ograjo kot njen prijetnejši, bolj kultivirani nadomestek. Težko je reči, kaj sta novinarja hotela, a nobenega dvoma ne more biti: če sta se že odločila spraševati, je edino vprašanje, ki bi ju moralo zanimati, lahko le vprašanje, ali in kdaj bo poleg žice odstranjena tudi ta, sicer manj nevarna, a še za kanček bolj absurdna ograja modernega centra.

A kakor koli, naključje je hotelo, da se je le kakšen dan po tem, ko je bil napravljen omenjeni intervju, ta neopaženi premik dobesedno narisal v realnosti. »Belokranjci so ogorčeni,« so zapisali v Dolenjskem listu. »Končno so se pomirili, potem ko je država zaradi begunske krize nameščeno bodečo žico ob Kolpi zamenjala s panelno ograjo. Zdaj pa so začeli na panelno ograjo nameščati še bodečo žico.« Prav ste prebrali, na panelni ograji se je nenadoma znašla prav tista žica, ki jo je panelna ograja pred tem nadomestila. A če se vam zdi, da je to nenavadno, so še nekoliko bolj nenavadne okoliščine te postavitve. Ni šlo za umetniško instalacijo, a prav tako ni šlo za odločitev državnika Cerarja, ki bi ob informacijah prepoznal prihajajočo nevarnost in odredil zaščito države. Če verjamete, je pri tem šlo za »napako« in »komunikacijski šum« – pri čemer pa slovenski sedmi sili odgovora, kdo je avtor te napake, kdo je torej tisti, ki je postavitev žice na panelno ograjo odredil, seveda ni uspelo odkriti.

A medtem ko se žica že tradicionalno postavlja sama od sebe, brez jasnega akterja, je Cerar – ki je za to »napako« menda izvedel prav med obiskom Bele krajine – njeno odstranitev odredil že takoj naslednji dan, za kar so ga posebej pohvalili tudi njegovi piarovci. Da žici na uradnih straneh vlade zdaj ljubkovalno pravijo »končentina« (če kaj, bi bilo sicer bolj prav »končertina«), niti ni zares važno; bolj pomembno je samo dejstvo, da so s tako imenovano dodatno odstranitvijo še zadnje dvomljivce prepričali o normalnosti panelne ograje: »Nemoten dostop do reke Kolpe je v dogovoru z lokalnimi skupnostmi in z ribiči zagotovljen na več prehodnih mestih, kjer so postavljena panelna vrata. Pri postavljanju panelne ograje je bilo tesno sodelovanje z lastniki vseh kampov oziroma turističnih objektov v obojestransko korist in na takšen način, da ne moti njihove dejavnosti.«

Ko turistični delavci začnejo verjeti, da bodo turisti panelno ograjo ob reki razumeli kot okras, ko začnemo kot del realnosti percipirati predmet, ki ščiti le podjetje, ki ga proizvaja, ko, skratka, besedna zveza »odstraniti žico« začne pomeniti »odstraniti žico s panelne ograje«, postane jasno, da smo stopili v novo realnost. Pa vendar, tudi v tej realnosti je še naprej nujno vztrajati pri istem vprašanju: kdo je postavil žico? Kdo, če ne Miro Cerar, je postavil žico na panelno ograjo? Kdo je napravil »napako«, od katere lahko profitira le tisti, ki jo »popravi«?