Pred kratkim je pri Založbi Mladinska knjiga v zbirki Album izšla knjiga Izidor Cankar. Mojster dobro zasukanih stavkov, ki jo je zasnovala, vanjo uvodno biografsko študijo napisala in pisce spremnih razprav izbrala Alenka Puhar. Monografija o življenju umetnostnega zgodovinarja in diplomata Izidorja Cankarja, ki se je v življenju spretno posvetil še drugim vlogam, bil je duhovnik, se uveljavil kot pisatelj, organizator kulturnega življenja in politik, je izšla ob 130-letnici Cankarjevega rojstva. Alenko Puhar poznamo kot avtorico eruditskih popisovanj slovenskih kulturniških usod. Njena žilica raziskovalne novinarke jo vodi v poglobljena arhivska raziskovanja, na katerih je utemeljen njen značilni ljubeznivo kramljajoči slog pisanja, ko v življenjepisih posameznikov posebno mesto najdejo dogodki, ki bralcu izvabijo vzdih ganotja ali solzico.
V zadnjem času se pretežno ukvarja z osebnostmi z likovnega prizorišča. Najprej jo je vznemirila dramatična usoda po drugi svetovni vojni izseljenega Zorana Mušiča, v Listih z roba, ki so izšli v lanskem letu, pa se je posvetila Venu Pilonu, manj zaradi umetnika, bolj zaradi dopisovalca, Izidorja Cankarja. Imen ne izbira zato, da bi vrednotila, kaj so pomembnega ustvarila, pač pa ker so se v življenjske zgodbe teh celebrities prikradle dramatične in s političnimi posegi intonirane epizode. Njeno iskanje arhivskih dokumentov je usmerjeno predvsem v čas po letu 1945, tedanjo novo socialistično ureditev in poudarjanje anomalij, predvsem pa oblik represije v prvih povojnih letih, ki jih natančno popiše. A ker tokrat v uvodni študiji ni opomb, podatkov o izvoru posameznih dokumentov ne izvemo in lahko samo ugibamo, iz katerega javnega ali družinskega arhiva so. Nejasno ostaja, ali so za to krivi standardi pisanja, ki jih za knjige iz zbirke postavlja založba, ali kaj drugega.
Avtorica s prijazno naklonjenostjo opisuje obdobje diktature v jugoslovanski kraljevini kot čas »predvojne pluralne družbe, kjer je lahko izhajalo več različno usmerjenih časopisov«, medtem ko se pisanje o povojnem času napaja iz grenkobe in je polno očitkov. V istem odstavku izvemo, kako je bilo v osvobojenem Beogradu, kjer se je po vojni znašel Cankar, takrat še član politične elite, nemogoče potovati z vlakom iz Beograda v Šid (njegov rojstni kraj), o njegovih pismih, ki so, ker je bil takrat še izbranec, potovala s posebnimi letali, in o tehnikah ubijanja, ki so v nekaj desetletjih napredovale tako, da so omogočile »raznovrstne masovne morije«. Pomembno vlogo ima tudi pisatelj Ivan Cankar: »Ko se je Ivan naselil leta 1907 v Ljubljani, ga je Izidor od blizu opazoval in ocenjeval – zaznal je alkohol in komunizem.« Takšno mnenje naj bi si takrat enaindvajsetletni študent teologije ustvaril o vplivnem slovenskem pisatelju, svojem deset let starejšem bratrancu.
Izidor Cankar se je v slovitih Obiskih, razgovorih s slovenskimi umetniki, ki jih je začel leta 1911 objavljati v Domu in svetu, potem pa so še večkrat samostojno izšli, odpravil tudi na Rožnik do bratranca, a v zapisu o alkoholu in komunizmu ni sledu (razen besedne igre čaj z rumom – rum s čajem, kar za alkoholizem ni dovolj).
Konec devetnajstega in začetek dvajsetega stoletja je bil v politiki čas ostrih spopadov med liberalno in katoliško stranjo. Ne le boj proti komunizmu – njegovo demonizacijo je katoliška stran začela že nekaj let po objavi Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta, leta 1850, ko je bila v Celovcu objavljena pesmica Od komunistov, ki je smešila koncept družbene lastnine – tudi boj proti alkoholizmu je bil v tistem času politično zaznamovan. To resno družbeno težavo je katoliška stran izkoriščala tako, da je alkoholizem razglasila za kvarni vpliv modernizirajočih družbenih tokov, ki vodi v moralni propad, vstran od tradicionalnih katoliških vrednot.
Pisanje Alenke Puhar je pisanje s tendenco, ki je dvojna, družbenozgodovinska in psihobiografska, saj zamegljuje pravi predmet pisave, umetnikovo osebnost, in v ospredje postavlja avtoričino zgodovinsko sodbo. Z domišljijskim pripisovanjem čustvenih stanj posameznikov, o katerih govori, in z visoko stopnjo identifikacije, saj ve vse o tem, kako je Anica Finžgar ostrmela nad dunajsko modo s Cankarjeve razglednice in kako se je Izidor Cankar videl kot modrec, starozavezni velikaš ali dostojanstvenik, in se primerjal s svetim Hieronimom, s čimer mu pripiše visoko stopnjo narcizma, usmerja naš tok branja in interpretacijo zgodovinskih oseb. Le kaj bi na vse to rekel Izidor Cankar sam, ki v knjigi spregovori: »Tisti nepremagljivi čut odpora in nezadovoljstva, ki se mi pojavi instinktivno vedno, kadar naletim na reč, ki ni stvarna, ampak literarna ...«
Razen preprostega sveta, v katerem se kot figure na šahovnici spopadajo črni in beli, je, kot je videti, misliti drugačen, mavrični svet, na Slovenskem zelo težko. Alkohol in komunizem ne moreta biti vsega kriva.
