Temeljni igralec v tokratni zgodbi je državni SDH, ki ga vodi, kako prikladno, Koprčan Marko Jazbec. Glede na to, kako SDH panično išče in spreminja razloge, da bi vendarle upravičil zamenjavo nadzornikov (in posledično uprave), je jasno, da v ozadju nekdo močno pritiska, pa čeprav premier Miro Cerar ob tem zatrjuje, da se politika v delo SDH ne sme in more vtikati. To je sicer dobrodošla, a za Slovenijo in njeno politično kulturo precej naivna in utopična trditev. Jasno je namreč, da se je politika v trenutku, ko je ugotovila, da se ne spodobi lomastiti po gospodarstvu, zatekla v SDH in zdaj ta po potrebi počne natanko to: v imenu politike in še koga drugega lomasti po gospodarstvu. Če pomislimo še na to, kako so se nekateri politiki srečevali z različnimi posamezniki in jih po političnem ključu novačili v nadzorni svet Luke Koper – dva naj bi dobila SMC, enega DeSUS in enega SD – potem vemo, kako je s tem »nevmešavanjem«.
Dogajanje v zvezi z Luko Koper v zadnjih tednih torej znova razgalja vse slabosti, ki Slovenijo hromijo in jo kljub vsakokratnim obljubam in zavezam, da z »našo vlado bo pa res vse drugače«, tiščijo navzdol. Zdaj so se lotili Luke Koper, kjer je treba zamenjati neposlušnega Matića, ki javno kritizira ministre in državne funkcionarje, ki se upira državnemu holdingu in ki si prizadeva, da bi do gradnje drugega tira prišli, ne da bi Luko po kosih privatizirali s tujim kapitalom. V ta namen so v Luki celo pripravili svoj predlog investiranja v drugi tir, ki bi bil cenejši, vendar ga odgovorni še pogledali niso. Le zakaj?
Preslabo sodelovanje sedanje uprave z največjo lastnico je seveda problem, vendar je še večji problem ta, da država kot največja lastnica zavira in hromi razvoj svojega edinega pristanišča, za katerega trdi, da je strateškega pomena. Če pri tem v nadzorni svet na vsak način nastavljajo Nemca, ki ima pomisleke o gradnji drugega tira in ki je vrsto let skrbel za konkurenčno pristanišče v Hamburgu, je seveda strah, da bi Luka utegnila pristati v nemških rokah, upravičen. Luka Koper je sicer res na seznamu strateških podjetij, ki niso naprodaj, res pa je tudi, da SDH priznava, da preigravajo idejo o pristaniški upravi. Poleg tega se znova porajajo ideje o državnem holdingu, ki bi združil Luko Koper in Slovenske železnice. Ideja je stara že kakšnih 15 let, nazadnje se je z njo ukvarjala Pahorjeva vlada, a se nato ni uresničila.
Zdaj je očitno na vrsti popravni izpit, ki so ga ukazali nekje zunaj naših meja. Nemški interes za vstop na Jadran se ni spremenil, in če vemo, da se trajanje geopolitično-gospodarskih projektov meri v desetletjih, ne v letih, je jasno, čigavo igro (znova) igramo.
