Razumevanje tega, kaj vse je lahko umetnost, je v posameznih kulturnih okoljih po svetu različno; stari Indijci, denimo, so poznali več deset različnih umetnostnih »zvrsti«, med drugim na primer tudi »umetnost postiljanja postelje«. Povprečnemu zahodnemu pogledu, vajenemu nekoliko strožje in nemara nekako bolj »elitne« opredelitve umetnosti, se utegne zdeti, da gre v takšnih primerih za neustrezno rabo tega pojma; vendar je mogoče tudi v nekaterih tovrstnih dejavnostih, kljub njihovi eklektičnosti (ali pa morda prav zaradi nje), prepoznati vse tiste razsežnosti – estetske, simbolne, transcendentalne –, ki jih vsaj na splošno pripisujemo področju umetniškega.
Zapletena preprostost
Ena takšnih dejavnosti je tudi čado, japonski čajni obred (čado dobesedno pomeni pot čaja), v katerem se prepletajo umetnost, religija, filozofija in družabno življenje, njegovo jedro pa določata težnji po miru in harmoniji. V minulih stoletjih se je razvil v eno od osrednjih japonskih kulturnih tradicij, ki je kljub razmeroma preprosti zunanji podobi in osredotočenosti na minimalizem vsaj v nekaterih svojih podrobnostih precej zapletena. Obstaja namreč cela vrsta načinov priprave čaja ob čajnem obredu, pač v skladu s priložnostjo, vsakokratna izvedba te ceremonije pa je po svoji obliki odvisna tudi od letnega časa ali dela dneva.
Čaj je na Japonsko – tako kot še številne druge pridobitve – najverjetneje prišel iz Kitajske, in sicer proti koncu prvega tisočletja, v obdobju živahnejših medkulturnih stikov, za katere so bili v veliki meri zaslužni budistični menihi. Toda vse do 12. stoletja je ostajalo pitje čaja na Japonskem omejeno na dvorno aristokracijo in budistične obrede. Za eno izmed prelomnic pri uživanju čaja je poskrbel budistični duhovnik Dogen, utemeljitelj zenovske sekte Soto, ki je ob vrnitvi s študija na Kitajskem leta 1227 s seboj prinesel tudi številne pripomočke za pripravo in uživanje čaja ter podal navodila za izvajanje čajnih obredov. Pitje čaja se je postopoma razširilo med bojevniški razred in nato še med ljudstvo, razvijala in spreminjala pa se je tudi podoba čajnega obreda. Nanjo je v 15. stoletju močno vplival Džuko Murata (1423–1502), budistični duhovnik v Kjotu, ki danes velja za začetnika japonskega čajnega obreda, kot ga poznamo: če se je do takrat čaj uporabljal kot zdravilo, obredni pripomoček ali sredstvo veselega druženja, je Murata pripravo čaja razumel tudi kot način duhovne prakse, ki lahko privede do razsvetljenja – skladno z zenovskim stališčem, da je mogoče razsvetljenje doseči skozi sleherno dejanje. Njegovemu obratu k estetiki preprostega in nepopolnega (wabi) je sledil Džo Takeno (1502–1555), ki je še poenostavil prostor za pripravo čaja; skromnost, združeno z zbranostjo in osredotočenostjo na trenutek, pa je v čajnem obredu dokončno poudaril njegov učenec Rikju Sen (1522–1591), ki še danes velja za osrednjo figuro pri oblikovanju filozofskih in umetniških načel čada.
Sredstvo doseganja miru
Po mojstrovi smrti so tradicijo nadaljevali njegovi potomci in postopoma so se znotraj rodbine razvile tri različne šole čajnega obreda; ena od njih je Urasenke, edina, ki danes z več kot sto sekcijami po svetu deluje tudi zunaj Japonske. Prav tradicijo te šole imamo zadnjih nekaj let že priložnost spoznavati tudi pri nas – namreč na delavnicah in večerih čajnega obreda, ki jih v Slovenskem etnografskem muzeju izvaja Paula Braga Šimenc.
Nadvse posebno srečanje s tradicijo čajnega obreda pa se obeta v nedeljo, ko bo Ljubljano obiskal 93-letni Genšicu Sen, neposredni potomec Rikjuja ter vodja šole Urasenke med letoma 1964 in 2002, v zadnjih letih pa tudi Unescov ambasador dobre volje, ki potuje po svetu in širi »miroljubnost skozi skodelico čaja«. Veliki mojster bo v Unionski dvorani najprej izvedel obredno daritev čaja (kenča), namenjeno razvoju in poglobitvi prijateljstva med Japonsko in Slovenijo ter doseganju svetovnega miru, sledilo pa bo deljenje čaja med izbrane goste, predavanje in prikaz čajnega obreda. Prostora v dvorani je, kot smo izvedeli, zaradi izjemnega zanimanja že zmanjkalo.
