»Jedu, jedu, vse pojedu, vse ostanke on bo snedu,« radi zarepajo otroci iz vrtca Bled, ki so bili v iztekajočem se šolskem letu vključeni v projekt Hrana ni za tjavendan v okviru programa Ekošola. Kot pove že samo ime projekta, so se v kar 91 sodelujočih vrtcih, osnovnih in srednjih šolah v preteklih mesecih ukvarjali z učinkovito porabo hrane in problemom zavržene hrane. Še bolj kot organizacijo šolske prehrane so v ospredje postavili sam odnos do hrane, ki je v zadnjih desetletjih zaradi hitrega tempa življenja in bohotenja potrošništva postala samoumevni del vsakdanjika.
»V šolah se dogaja, da prvi otrok v vrsti reče fuj, jaz tega ne bom jedel, sledi mu drugi, tretji, na koncu pa ne jedo niti tisti, ki bi sicer radi jedli. Celo otroci iz socialno ogroženih družin se odrečejo obroku, ker ne bi radi izstopali,« pove Tina Hribar, vodja projekta pri mednarodnem programu Ekošola, ki ji je pri izvedbi omenjenega projekta pomagal Lidl. Drugi primer iz šolskega vsakdanjika, ki ga navede, je da otroci samo enkrat ugriznejo v kos kruha, potem pa ga pustijo ali vržejo nazaj med svež kruh. »Ravno zato so se šole in vrtci najbolj ukvarjali z odnosom do hrane in otrokom predstavljali, koliko truda in energije je za hrano na krožniku. Raziskovali so pot od semena do ploda, od vrta do krožnika, spoznavali lokalne pridelovalce hrane, pekli, kuhali, sadili zelišča, obdelovali vrtičke in uporabili, kar so pridelali,« opiše Hribarjeva.
Rešitve, kako zmanjšati količine zavržene hrane, so lahko tudi zelo preproste: manjši kosi kruha, narezano sadje ali zmešano v napitke in še kaj, predvsem pa izkušnje sodelujočih kažejo, da je zelo pomembno sodelovanje – ne le otrok pri pridelavi in pripravi obrokov, ampak tudi z organizatorji prehrane. Da dobijo priložnost, da povedo, zakaj jim niso všeč ajdovi žganci, in predlagajo, s čim bi jih zamenjali. »Sprva so se mentorji ustrašili, da bodo otroci na jedilniku zahtevali samo priljubljeno pico in burek, potem pa so se znašli tako, da so jim dali omejen nabor jedi, iz katerega so lahko izbrali enkrat na teden testeninsko jed, enkrat slovensko tradicionalno jed in tako naprej. Šole, ki so se lotile tega, poročajo o boljših rezultatih,« pojasnjuje Hribarjeva.
Na prošnjo Ekošole, ki je prisotna v 55 državah, so v izobraževalnih ustanovah tudi merili količino zavržene hrane. Izkazalo se je, da največkrat zavržejo zelenjavo, meso in pakirano trajno mleko. Zelo pogosto pa med biološkimi odpadki konča tudi solata. »Mnogim učencem je že pripravljena solata preslana ali prekisla, zato so predlagali, da naj jim raje ponudijo nezačinjeno solato in omogočijo, da si sami pripravijo solato po svojem okusu,« povzame Hribarjeva.
Odjavljanje zelo redko
»Predvsem otroke spodbujamo, da si res vzamejo toliko, kot predvidevajo, da bodo lahko pojedli, in le tisto, kar bodo pojedli. Že v izhodišču pa jim damo manj hrane in jih spodbujamo, da pridejo po še, hrano, ki ostane, pa porazdelimo kasneje,« predstavi Špela Mušič, vodja projekta na osnovni šoli Zadobrova, ki sta jo organizatorja projekta za zavzeto delo nagradila z izletom. To spodbujanje, kot poudarja učiteljica, poteka vsakodnevno, saj je proces, da otroci ozavestijo, da hrana ne sme biti odpadek, dolgotrajen. Prav zato je treba začeti že pri najmlajših in najbolje še pred šolo, da se bo izboljšala statistika, ki jo je pokazala anketa Ekošole. Samo 16 odstotkov anketirancev se namreč redno odjavlja in prijavlja na kosilo, preostalih 64 odstotkov pa jih še ni ozavestilo, da če se ne odjavijo od kosila, ga v kuhinji morajo pripraviti.
Kot dodaja Hribarjeva, učence in starše vsako leto pred koncem šolskega leta opozarjajo, da naj se odjavijo od kosila na zadnji šolski dan, če ne bodo jedli, a se to večinoma ne zgodi in je ob koncu šole kup zavržene hrane največji.
