»Večja varnost in več zabave pri vožnji. Poti, nabite z akcijo, in bliskovito hitri ovinki. To so popolni pogoji za napete cestne filme! Vaša digitalna priča poleg tega oteži življenje voznikom, ki izsiljujejo, in voznikom, ki namerno kršijo cestnoprometne predpise, poleg tega pa poskrbi za dokazni material v primeru nesreče.« Tako se glasi bombastičen opis avtomobilske kamere za 70 evrov pri enem izmed slovenskih spletnih prodajalcev. Avtomobilske kamere, ki so ponekod prodajna uspešnica, so dostopne tudi pri nas, pravila igre pa še niso dorečena. Uporaba tovrstnih kamer je lahko sporna z več vidikov. »Uporaba tako imenovanih dashboard (armaturnih, op. p.) kamer po mnenju informacijskega pooblaščenca praviloma ne bo dovoljena,« nam je odgovorila Mojca Prelesnik, vodja urada informacijskega pooblaščenca, in pojasnila, da zakonodaje, ki bi regulirala prav uporabo tovrstnih kamer, pri nas nimamo. Avtomobilske kamere so povsem prepovedane le v Avstriji in Luksemburgu, v Nemčiji pa sankcionirajo objavo posnetkov. Najbolj razširjene so v Rusiji, saj zaradi razvejane korupcije v policiji uporabnike ščitijo z dokumentiranjem dokaznega gradiva.
Čeprav pri nas nimamo eksplicitne zakonodaje, ki bi govorila o uporabi avtomobilskih kamer, je mogoče njihovo uporabo interpretirati s pomočjo različnih zakonov. Jasno je, da je lahko izredno sporna kasnejša objava posnetkov. »Odsvetujemo objavo na videoportalih oziroma družbenih omrežjih, če so na posnetku razpoznavna tudi druga vozila ali osebe, saj lahko takšno ravnanje pomeni kršitev določb zakona o varstvu osebnih podatkov ali celo storitev kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja in možnost sprožitve odškodninskih tožb,« pravi informacijska pooblaščenka.
Po najnovejši praksi sodišča EU se uporaba videokamer za nadzor javnih površin ne more šteti kot snemanje izključno za osebno rabo, pri katerem zakon o varstvu osebnih podatkov ne velja. Po mnenju informacijske pooblaščenke bi zato moral uporabnik za snemanje izraziti svoj zakoniti interes, ki bi prevladal nad interesi drugih udeležencev prometa: »Ta test bi morda prestali vozniki na posebnih vožnjah, na primer posebej nevarnih vožnjah, s tovorom velike vrednosti, ali prevozi v kakšnih drugih posebnih okoliščinah. Težko pa bi bilo sprejeti, da bi ta test prestale kamere, nameščene izključno zaradi razjasnitve okoliščin in zagotovitve dokazov za primer prometne nesreče. Drugi udeleženci prometa imajo namreč upravičeno pričakovanje, da samo zaradi udeležbe na javni cesti ne bodo posneti.«
Policija: Bistveno je pričanje
»Na podlagi posnetka je mogoče oglobiti kršitelja, če tisti, ki je prekršek zaznal, sodeluje kot priča in se v postopku dejansko ugotovijo elementi prekrška – kraj, čas in storilec prekrška,« o teži, legalnosti in legitimnosti posnetkov odgovarja Vesna Drole iz generalne policijske uprave. Primerov dokazovanja prekrškov z lastnimi posnetki naj bi bilo malo, uradne evidence pa na policiji ne vodijo.
Zgornji odgovor policije pomeni, da policisti nikakor ne morejo ukrepati zoper voznika, ki naredi prekršek in se znajde v objavi na spletu. Če voznik s kamero posname kršitelja, prinese posnetek na policijo in posnetek podkrepi z lastnim pričanjem, pa je postopek mogoč. Toda tudi v tem primeru posnetek ni vsemogoč. Dokazovanje hitrosti ali premajhne varnostne razdalje, ki sta pomembna faktorja prekrškov in nesreč, s pomočjo posnetkov ni mogoče. Tudi v primerih posnetkov nadzornih kamer, ki jih imajo že danes ponekod nameščene upravljalci cest, kaj šele ob tovrstnih zasebnih posnetkih. Prav tako je to le stališče policije, »ujeti« pa bi lahko tovrstne dokaze izpodbijal tudi na sodišču.
Vprašljiva dokazna vrednost
Odvetnik dr. Blaž Kovačič Mlinar je do dokazne vrednosti tovrstnih posnetkov skeptičen, vendar dodaja, da imajo različna področja prava tudi različne dokazne standarde. »Zakon o kazenskem postopku je zelo jasen in ne dopušča izjem. Če je bil dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo zajamčene pravice – in to pravica do zasebnosti je –, potem se tak dokaz ne sme uporabiti. Ta člen je zelo strikten in ne dopušča možnosti tehtanja različnih pravic. Pride pa tovrstno tehtanje pravic v poštev v civilnem pravu,« razlaga Kovačič Mlinar, ki se tudi retorično sprašuje, ali bi moral biti avtomobil s kamero opremljen z opozorilno nalepko, kot je to pravilo pri stavbah, varovanih z videonadzorom. Po njegovih besedah bi imeli uporabniki s tako posnetim gradivom v nekaterih primerih možnost dokazovati svojo nedolžnost, precej težje pa bi s tovrstnimi posnetki dokazovali krivdno nekoga drugega.
Po mnenju odvetnika dr. Mlinarja se bodo morali pravni standardi glede zasebnosti v digitaliziranem svetu v prihodnje bržkone zelo prilagoditi in spremeniti: »Glede na to, da so danes pripomočki za snemanje že na vsakem telefonu, se bodo morali pravni standardi upravičenega pričakovanja zasebnosti v prihodnosti spremeniti. Če je snemalna naprava tako rekoč v vsakem žepu, je na javnem kraju težko pričakovati zasebnost.«
Peter Lovšin
