Ta družina se je še po nečem razlikovala od drugih. Oče je kadil cigarete ibar. Takrat se je večina teh imenovala po jugoslovanskih rekah. Ibar je veljal za tobak spodnjega proletarskega razreda. Dno torej. V naši družini je bilo le malo več denarja kot pri železničarju, a so starši nekaj dali nase vsaj pri cigaretah. Kadila se je »niška morava«. A ta srednji proletarski razred si je lahko privoščil moravo le po delčkih. Kot petletnika so me pošiljali v bližnjo gostilno po štiri, včasih le po dve cigareti. Prodajali so jih posamič in brez zadržka tudi otrokom. Vsem je bilo jasno, da otrok nima nobene možnosti, da bi sam prišel do denarja in kaj kupil zase.

Cigaretni dim mi je od nekdaj smrdel. Ko sem bil večji, se je neredko zgodilo, da mi je nekaj ur bivanja v zakajenem prostoru za nekaj dni vzelo glas. Vselej sem bil znan kot tečnoba, ki je prijatelje in sodelavce kadilce odganjal od sebe. Mnogi so bili – povsem zmotno – prepričani, da jih zavračam zaradi česa drugega, da gre za kakšne neizpovedane zamere, ki jih gojim. Zakonodaja, ki je prepovedala kajenje v lokalih in delovnih prostorih, je marsikomu prinesla pravo olajšanje. Meni med prvimi.

Danes je videti na vrhuncu protikadilska akcija, v katero so vključeni mnogi, še največ iz zdravstva. Mediji precej poudarjeno predstavljajo njihove argumente o številu smrti zaradi cigaret in o izredni družbeni škodi, ki jo povzroča kajenje in ki gre v milijarde. Nekoliko zadržano se oglašajo predstavniki kadilske industrije, ki ugovarjajo predvidenemu zaostrovanju zakonodaje. Nekatere zamisli so res malo nenavadne, če jih primerjamo z alkoholom, ki po moji, resda precej laični oceni ni bistveno bolj nedolžna učinkovina. Od cigaretne industrije pričakujejo, da bo poenotila embalažo, kar naj bi zmanjševalo privlačnost, ki jo dosežemo z vabljivo oblikovanim izdelkom. Si predstavljamo, da bi v enake dolgočasne steklenice točili pivo in francoski konjak, teran in rum?

Glede raziskav, ki jih delajo nasprotniki kajenja na eni in tobačna industrija na drugi strani, pa je dobro vedeti vsaj nekaj. Vsakdo zastopa svoje interese. Seveda so interesi ene strani lahko bolj koristni za prebivalstvo. A oboji hitro obrnejo statistiko sebi v prid. Nekaj tisoč smrti zaradi kajenja na leto je težko pripisati izključno cigaretam. Bolj verjetno gre za kombinacijo mnogih dejavnikov, od katerih jih precej poznamo, nekaterih pa ne; cigarete pa gotovo vse skupaj poslabšajo.

Je pa, vsaj zame, nekoliko presenetljiv tako intenziven boj proti kajenju na eni strani in skoraj popoln molk zdravstvenih ustanov in njihovih predstavnikov – zlasti ministra – o ukrepih, ki jih pripravljajo za vse prebivalce EU, na drugi. Prav tako nisem opazil protesta taistih ustanov proti domači zakonodaji, ki je bila nedavno sprejeta v zvezi z domačim zastrupljanjem. Začnimo z Evropo. Trgovinski sporazumi, ki jih pripravljajo Združene države Amerike, prav na področju varovanja zdravja prizadenejo vse prebivalce, od novorojenčkov do starejših. Nihče se ne more izogniti standardom, ki bodo obveljali v primeru sprejetja sporazuma. Ti škodijo dolgoročno in zlepa se jih ne da spremeniti, saj o tem odločajo sodišča, ki so v rokah multinacionalk.

Drug primer so domače tovarne, ki po novem lahko proizvajajo in v okolje izpuščajo več strupa, kot je dovoljeno, če bi bila v nasprotnem ogrožena delovna mesta v tej proizvodnji.

Dve katastrofalni odločitvi torej – ena še v zraku. A edini od naših evropskih poslancev, ki je jasno razgrnil uničujočo naravo TTIP, je Igor Šoltes. Vsi drugi so videti ali popolnoma nerazsodni oziroma opravilno nesposobni ali pa na plačilnem seznamu multinacionalk.

Naslov, v katerem sta še šilce in samokres, opozarja na nedavni posvet v državnem svetu o zakonodaji, ki omejuje kajenje, pitje in orožje. O preostalem prihodnjič. Danes pa zaključimo z željo, da bi se seveda čim manj kadilo. A za to je potrebno še marsikaj več ali pa drugega kot nesorazmerno ostra zakonodaja. Morda je to tudi izraz nemoči, da bi urejali hujše družbene probleme, zaradi katerih marsikdo seže po cigareti, ki pa prinese le kratkoročno olajšanje. Dolgoročno pa seveda še več težav.

Ko bi železničar iz začetka zgodbe imel vsaj malo več denarja, bi bil bodisi manj nervozen ali pa bi si privoščil kakšno manj smrdljivo smotko. Predvsem pa bi sinu že prej kupil čevlje.