Končno sta Jimmy Page in Robert Plant, sprta člana skupine Led Zeppelin, spet skupaj. Na žalost oboževalcev ne na odru, temveč na sodišču. V Los Angelesu se je namreč začelo sojenje o avtorstvu najznamenitejše rokovske balade vseh časov – Stairway to Heaven, 31. na lestvici večnih pesmi revije Rolling Stone. Skladbo, s katero so si prste do današnjih dni uigravali vsi kasnejši kitaristični rodovi, je Led Zeppelin objavil na svoji četrti veliki plošči davnega leta 1971 in zgolj z njo po ocenah poznavalcev ustvaril več kot pol milijarde dolarjev prihodkov. Kar je, mimogrede, toliko denarja, kot ga je Plantu za 35 koncertov z Led Zeppelinom pred dvema letoma zaman ponujal milijarder Richard Branson.
Podobnost? Kakšna podobnost?
Očitki, da Stopnišče do nebes ni povsem izvirno delo Pagea in Planta kot glavnih avtorjev Led Zeppelina, resda niso novi, toda pred sodišče so v obliki tožbe prišli šele zdaj. Upravitelji zapuščine Randyja Californie (s krstnim imenom Randy Wolfe), pokojnega kitarista konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja ne pretirano znane ameriške skupine Spirit, za desetletja nepriznanega avtorstva zahtevajo udeležbo pri vseh nadaljnjih prihodkih od skladbe oziroma 40 milijonov dolarjev. Namenili bi jih glasbeni vzgoji otrok iz socialno šibkih družin.
Sporna ni vsa skladba, pač pa manj kot polminutni uvodni otožni molovski arpeggio na kitari. Ta naj bi bil po besedah odvetnika sorodnikov in prijateljev Randyja Californie (med njimi Marka Andesa, prav tako člana Spirita) prevzet iz skladbe Taurus, ki jo je skupina Spirit med drugim izvajala na skupni turneji z Led Zeppelinom konec 60. let. Domnevo, da bi tam lahko dobil idejo za Stairway to Heaven, je Page med večurnim zaslišanjem zavrnil. Zatrdil je, da je Taurus prvič slišal pred nekaj leti, ko ga je na skladbo opozoril njegov zet, ker se je na spletu začelo pojavljati vse več namigov o podobnosti. »Sam ne obvladam interneta, tako da mi jo je zet tudi predvajal,« je izjavil Page, po lastnih besedah osupel, zakaj se govori o podobnosti med skladbama.
Trditev, da Spirita na koncertu ni poslušal, najbrž drži, je pa za Pagea nerodno, da ima v svoji zbirki menda več kot 10.000 plošč tudi nekaj njihovih, da je po lastnih besedah rad poslušal njihovo drugo ploščo, morda pa še bolj, da je Led Zeppelin na koncertih v tistem času v koncertne izvedbe neke svoje skladbe vključeval priredbo delov ene izmed drugih pesmi kalifornijske zasedbe.
Dolg seznam izposoj
Obravnava v Los Angelesu je splet vznemirjala že mesece pred začetkom, bolj ali manj kvalificirani glasbeni strokovnjaki pa se pretežno strinjajo v oceni, da sta si uvoda v Taurus in Stairway podobna. Hkrati mnogi dodajajo, da je uporabljeno zaporedje akordov precej običajno in da se je pojavljalo že v renesančnih skladbah, da je padajoče osnovno zaporedje istih akordov Led Zeppelin uporabil tudi pri drugih skladbah, ki pa ne zvenijo niti približno tako kot Stairway, in tako naprej.
Francis Malofiy, odvetnik zastopnikov dediščine Randyja Californie, člane skupine Led Zeppelin precej zlobno imenuje »najboljši izvajalci tujih skladb na svetu«. Vsekakor drži, da je seznam skladb, zaradi katerih je imela ena najvplivnejših in tudi v ZDA najbolje prodajanih britanskih skupin 70. let težave z avtorstvom, precej dolg. Dazed and Confused temelji na skladbi Jaka Holmesa, How Many More Times je Zeppelin pobral od bluzovske legende Howlin’ Wolfa, Nobody’s Fault But Mine od drugega prabluzerja Blind Willieja Johnsona in – če kakšno tudi izpustimo – doslej verjetno najbolj znana s tega seznama je Whole Lotta Love, ki spominja na skladbo You Need Love še ene bluzovske legende Willieja Dixona v izvedbi Muddyja Watersa.
Avtorje so člani Led Zeppelina ob prvih izdajah praviloma zamolčali, čeprav so si sposojali celo izvirne naslove skladb, večino sporov pa so doslej končali s poravnavami in priznanjem (so)avtorstva. Tokrat so to možnost zavrnili, zato bosta pred sodiščem morala pričati tudi oba druga še živa člana zasedbe, Plant in John Paul Jones, zaslišana pa bo tudi vrsta drugih prič. or
