Intervju z Branetom Küzmičem, inštruktorjem varne vožnje: Nekoč sem delal napake, a se tudi ogromno naučil

To je zame po eni strani težko, po drugi pa lahko vprašanje. Prvo polovico življenja sem moral biti na cesti najhitrejši, v drugi polovici pa sem med počasnejšimi. Zadnjih 15 let me na radarju še niso ujeli, saj vozim v skladu s predpisi. Svojo mladost sem izživel, zdaj ne potrebujem hitrosti, najpomembnejša mi je varnost.

Ker mi je v 20 letih dirkanja uspelo ostati živ, seveda danes ne želim narediti napake in povzročiti nesreče. Nekoč sem delal napake, a se tudi ogromno naučil. Rešil sem se iz številnih kritičnih situacij, saj sem prav za to veliko delal, kar mi pride danes pri zasebni vožnji in poučevanju tečajnikov še kako prav.

Nismo ne slabi in ne dobri, smo nekje vmes. Veliko ljudi sicer pravi, da smo slabi, ker je na cestah toliko mrtvih. Toda realno je podobno stanje tudi v drugih državah, poglejmo Avstrijo, Nemčijo ali Italijo, kjer je žrtev prav tako več kot minula leta. Ali je to posledica večje nestrpnosti, pomanjkanja časa... Dejstvo je, da so se časi močno spremenili. Sam sem kot mladenič bil srečen, da sem lahko avto sploh peljal, tudi dekleta me niso toliko zanimala, avto je bil glavni. Danes imajo mladi avto za prevozno sredstvo od točke A do B, v vmesnem času pa telefonirajo, pišejo sporočila... Seveda je bilo včasih na cestah veliko manj avtomobilov, zato je bila naša želja po njih toliko večja.

Slovenski vozniki smo precej nestrpni, brez vozniške kulture. Ne dajemo prednosti drugemu prometnemu udeležencu, pozabljamo na smerokaze, kar je naš največji greh. Pri nas bi lahko prodajali avtomobile kar brez smerokazov. Spomnimo se tudi, kako na domačih cestah divjamo, ko pa pridemo na primer v Avstrijo, pa tam vozimo v skladu z omejitvami. Vse to je izvirni greh iz avtošol.

Najslabše stanje je ravno pri osnovah vozniškega znanja. Seveda pa je, če želimo imeti varnega voznika, potrebno nekaj narediti, še preden posameznik sploh pride v avtošolo. Vse skupaj se začne že v krogu družine, ko dojenček zazna, da oče vozi prehitro in bo zato leta kasneje imel enak vozniški vzorec, kot sta ga imela oče in mama. Otroci do sedmega leta starosti so zelo dojemljivi in takrat bi lahko na področju kasnejše varnosti naredili ogromno. Toda to ne bi pomenilo, da bomo težavo rešili z danes na jutri, dolgoročno pa vsekakor.

Ni lahko. Zgodba zase je že pravilna drža volana. Polovica avtošol kandidate uči narobe. Spomnim se sebe, ko sem prav tako volanski obroč držal narobe, celo še takrat, ko sem dirkal. Če bi ga držal pravilno, bi bil še hitrejši. Da sem spremenil držo, sem potreboval kar štiri leta. Ko je nekaj v podzavesti, je to težko spremeniti. Zato bi moral biti v avtošolah ravno tisti prvi stik s tečajnikom pravilen, sicer bo vse življenje vozil narobe in nevarno. Mislim, da bi v avtošolah morali imeti več znanja.

Čarobne formule ni. Toda podatki o vinjenih kažejo, da se imena največjih kršilcev ponavljajo. Zato bi morali pripraviti takšno zakonodajo, da nekomu, ki je kronični prekrškar, za vedno odvzamejo izpit. Policija ima podatke o kršiteljih. Problematičnih voznikov je en odstotek, mogoče dva, ti pa res počnejo neumnosti, divjajo, prehitevajo v škarje... In te bi lahko odstranili s cest, če bi seveda zakonodaja to omogočala.

Takšen človek sploh ne bi smel delati izpita. Konec koncev bi moralo biti odločilno že zdravniško mnenje, psihološka ocena. Žal je bilo nekaj časa v Sloveniji dovoljenje celo moč kupiti in upam, da to ni več mogoče. Je pa zanimivo, da dovoljenja ljudem, ki so ga kupili, nato niso odvzeli in se še vedno vozijo po naših cestah.

Center je med bolj modernimi v Evropi in je krasen. Imamo še nekaj manjših, vsi pa so sposobni mlajše dodatno izobraziti. Seveda se problem začne pri denarju: kdo bo šel v tečaj, če pa mu tega ni treba. Za preventivo bomo morali storiti še več.

To je vse res, toda država nima denarja. Ali natančneje, za te stvari nima denarja in to zato, ker se zavedajo, da se jim vložek ne bo poznal takoj naslednji dan, temveč mogoče čez 10 let. Ker pa tedaj na oblasti ne bo več trenutnih politikov, jih to ne briga kaj dosti. Žal premalo gledamo dolgoročno, v prometu pa se vse dogaja na dolgi rok. Avstrijci na primer so šele po 12 letih od uvedbe tečajev varne vožnje za mlade voznike ugotovili, da se je število smrtnih žrtev med mladimi od 19 do 24 let zmanjšalo za tretjino.

Avtocesta je najvarnejša cesta. Vsi se peljejo v isto smer, razen redkih izjem seveda. Toda vožnje v napačno smer je pri nas občutno manj kot v sosednjih državah, tudi desetkrat manj. Avtocesta je nevarna predvsem zaradi višje hitrosti. Toda sam večjega problema na slovenskih cestah ne vidim pri osebnih avtih, temveč tovornjakih, ki prehitevajo. Če to počno v Italiji, je zagrožena kazen za voznika 5000, za podjetje 50.000 evrov. Če dejanje ponovi, sledi zaplemba tovornjaka. Zato vozniki na italijanskih avtocestah ne prehitevajo in vozijo z ustrezno varnostno razdaljo. V Sloveniji so tovornjaki tesno drug za drugim, zato ne preseneča, da je naletov tovornjakov ogromno. To se dogaja že deset let, a nič se ne spremeni tudi zato, ker na cestah ni policije, ki bi kaznovala. Zato trdim, da bi potrebovali avtocestno policijo, ki bi se samo vozila gor in dol od Kopra do Murske Sobote s prižgano lučjo, da bi jih vsi opazili. S časom, ko bo prisotnost policije prišla v našo zavest, se bomo vsi vedli drugače.

To je naključje. Poglejmo leto 2014, ko je bilo žrtev najmanj. Poleti je ves čas deževalo, zato na cestah ni bilo množice turistov, leto kasneje pa je bila zgodba obrnjena na glavo, z ogromno kolonami pločevine. Če seveda ni avtov, je verjetnost nesreče veliko manjša. Veliko pa k varnosti prispevajo tudi dela na cesti, ki med vozniki povzročajo nervozo. A nič drugače ni v Nemčiji, kjer pa ceste popravljajo tudi vso noč v želji, da bi delo čim hitreje opravili, pri nas pa delajo do petih popoldne in nadaljujejo šele zjutraj.

Precej. Seveda je veliko odvisno tudi od tečajnikov samih. Učimo jih predvidevati nevarnost, kar je osnova. Ko voznik enkrat zna sam predvideti nevarnost, lahko prepreči nesrečo. Naučimo jih tudi reagirati v kritičnih situacijah. Gre za kombinacijo teoretičnega dela in vožnje kot čiste fizike. Ko enkrat veš, kdaj avto pride do zdrsa, ti je med vožnjo lažje. Problem so mladi; tretjina jih med poučevanjem in predavanji tipka po telefonu in ne posluša. Inštruktorji morajo zato biti tudi malce psihologi, da tečajnike pripravijo do tega, da poslušajo. A prometna vzgoja, njene osnove, se začno pri starših.

Mislim da. Tudi starejši vozniki bi morali obiskati ta tečaj, pa ne zato, ker ne bi znali voziti varno, temveč ker imajo novi avtomobili toliko elektronike in sodobnih tehnologij, da se je tehnika vožnje spremenila. Tako pri reševanju situacije danes voznik ne sme narediti tega, kar so ga učili nekoč, saj veliko dela opravi elektronika. Se pa na naše tečaje prijavljajo tudi starejši.

Ne. Zadnjih deset let niti za en avto, ki sem ga vozil, nisem vedel, kakšna je njegova maksimalna hitrost. Tega tudi ne želim vedeti. Svojo mero hitrosti sem v življenju že dal skozi in se nimam komu dokazovati, najmanj pa samemu sebi.