Včeraj je ameriška skupina Red Hot Chili Peppers tudi uradno objavila svoj enajsti studijski album z naslovom TheGetaway. V nasprotju z večino še živečih in delujočih iz rockovske generacije, ki svoje glasbene kariere ohranjajo v permanentnem vegetativnem stanju in nam le občasno pogrejejo staro juho iz svoje glasbe, so Red Hot Chili Peppers postregli z drznim in pogumnim nič več, nič manj standardnim funk rock albumom. Pa vendar, album The Getaway bi lahko uvrstili tudi med nekakšne mejnike dosedanje glasbene poti kalifornijske skupine.
Klinghofferjev kitarski razpon in šarm
Po 25 letih producentske naveze, ki traja še od albuma Blood Sugar Sex Magik (1991), se poslavlja legendarni Rick Rubin. No, poslavlja… Njegov naslednik Danger Mouse je nabrit in trdno odločen, da izpiše naslednjih 25 let RHCP, navsezadnje gre za ravno dovolj razvpitega in genialnega glasbenika, ki ne le da je promocijska vaba, temveč zaloga za glasbeno pustolovščino in izzive v prihodnosti.
Slednje se še kako nanaša na kitarista Josha Klinghofferja, ki je nasledil nestanovitnega Johna Fruscianteja že leta 2009, a se je resneje vklopil v kolektiv RHCP šele za potrebe koncertne turneje predhodnega albuma I'm With You (2011). Ob poslušanju albuma The Getaway lahko ugotovimo, da Josh Klinghoffer dokaj samozavestno in na široko izstopa iz Frusicantejeve kitarske sence. A stopiti in izstopiti iz sence člana skupine RHCP na poziciji kitar je posebno religiozno in katarzično doživetje ali, če želite, razodetje! Včasih dobimo občutek, kot da dolgo večni tričetrtinski (Anthony Kiedis, Flea, Chad Smith) del skupine ne obstaja, ker je popolnoma zmotno in napačno mnenje, ki ga je povzročil poustvarjen medijski pomp okrog RHCP-kitaristov za določen čas. Klinghofferjev kitarski razpon in virtuozno strnjen spekter rifov sta najbolj izrazita v skladbah Goodbye Angels, This Ticonderoga in Detroit, ki premorejo tako ščepec diskretnega zimzelenega funky groove šarma, na katerega smo pri RHCP že navajeni, kot tudi magično, mogočno in na trenutke dokaj nekonvencionalno, a vselej moderno rockovsko produkcijo. Za slednjo je poleg omenjenega Danger Mousa (po)skrbel še Nigel Godrich, ki poleg mojstrstva svojega tonsko-produkcijsko-studijskega poklica slovi še kot šesti član skupine Radiohead. A ta čast mu je pripadla predvsem zaradi studijskih posnetkov vrhunske kakovosti.
Tudi za oboževalce Beatlov
Anthony & co. na albumu The Getaway niso želeli ničesar prepustiti naključju, kar nikakor ne pomeni, da je polikan, sfriziran ali brezmadežno spoliran. Daleč od tega. Četudi se RHCP slišijo inštrumentalno dovršeno, zrelostno uigrano in skoraj zvočno brezhibno, še vedno prijetno preseneča in navdihuje enostavnost izvedbe njihovih punk funk poskočnic, v katero so še vedno sposobni nevsiljivo vrezati celotno paleto žanrskih prvin. Tako bodo zagotovo na svoj račun prišli oboževalci skupine The Beatles, katerih melodično-psihedeličen vpliv je čutiti v skladbah The Longest Wave in Feasting on the Flowers. Tistim, ki prisegajo na Eltona Johna, njegov beli pianino in liriko Bernie Taupin, pa se bo zagotovo zanimiva slišala skladba Sick Love. Brez slavnostnih gostovanj ni šlo. Zdi pa se, da so RHCP, iščoč navdih v popularni glasbi 70. let prejšnjega stoletja, vsaj poskrbeli, da so bili v delovnem procesu obkroženi z soustvarjalci in akterji istega. Album The Getaway ne zbuja nostalgije do časov ponošenih košarkarskih nogavic, je pa inspiracijsko dovolj širok, da bo zagotovo služil kot podlaga ali izhodišče za vse nadaljnje glasbene korake skupine Red Hot Chili Peppers. Novim zmagam naproti.