»Poznate Hano Arendt?« vprašam. Odgovori, da ne. »Pisala je o banalnosti zla. Resda v povezavi z nacizmom.« Gospa je tiho in me gleda brezizrazno: »Kaj vas še zanima?« »Zanima me, ali lahko sebe dam za garancijo za kredit? Stanovanja ne morem, sem samo solastnica, delnic nimam, avta nimam. Torej, namesto nepremičnine bi sebe zastavila za kredit, predvidevam, da bom živela še vsaj 30 let, dobre gene imam.« Gospa mi vrne dokumente, sklene roke in reče: »Žal, ne bo šlo.« Seveda vem, da ne bo šlo, ker ni prva bančna uslužbenka, s katero se pogovarjam. Predhodnice in predhodnike sem zapuščala jezna, osramočena, ponižana.
Tokrat se ne dam. Povem, da imam manj tudi zato, ker smo gore denarja zmetali v banko, kjer dela. Da so ljudje dobivali milijonske kredite na »lepe oči« in da jih vsi odplačujemo. Ker imam tudi zaradi njih manj denarja, sem pričakovala, da mi bodo pomagali. Zdaj, ko so opolnomočeni z državnim denarjem. Povem, da je nova predstavnica banalnosti zla. Uslužbenka za šalterjem, ki zgolj deluje po pravilih, ki jih določajo drugi, in da ljudem podaljšujejo ali povzročajo težave z avtomatičnim govorom. »Ampak, gospa, vi imate kar naprej neke izvršbe. Niste resna stranka,« reče mirno. »Seveda, in z njimi lepo služite. Dva klika in pokasirate 25 evrov, ki jih jaz zdaj, recimo, nimam.«
Zgodba ima več možnih koncev, moj govor se lahko razplamti, lahko dodajam filmske in filozofske reference. Da ne bo slabe volje, predlagam, da naslednji reklamni slogan »kredit za vse državljane«, ki očitno ne drži, zamenjajo s sloganom, ki ga je nekoč uporabljala srbska banka: »ljudi smo, dogovorit ćemo se«. Ko sem res dobre volje, jo še vprašam, ali je brala Alana Forda. Dobila sem že, to drži, odgovor, da ne, da je študirala ekonomijo. Pogovor je izmišljen na podlagi resničnih dogodkov.
Grem domov, prekličem različne umetnike, jih vprašam, kaj delajo za preživetje. »Hvala bogu učim. Pred desetimi leti so me povabili, sprejel sem kljub temu, da sem na svobodi veliko delal in dobro zaslužil. Šlo je za potrditev mojega dela. Najprej me je motilo, da je bila plača manjša kot honorarji. Rekel sem si, da grem za deset let v službo in se potem vrnem na teren. Premislil sem si, ostal bom v službi.« Tisti, ki so v službi, se s svojo umetnostjo ukvarjajo popoldne. Namesto da bi pod hobi napisali planinarjenje ali vrtičkanje, lahko mirno vpišejo umetnost.
Sama v sebi vrtam, kako bi lahko teh nekaj tisoč evrov zaslužila s svojim delom. Kaj pa če bi izdala knjigo kolumn, me prešine. Veliko klicev kasneje ugotovim, da večina izda kolumne v knjigi, da ima knjigo, kar nekaj jih za knjigo ne dobi nič, kakšen 500 evrov, redki 1500 evrov. Ok, koliko bi zaslužila z romanom?! Rekord zadnjih let je 10.000 evrov za knjigo, ki je nastajala nekaj let. »Samo od pisanja romanov nihče ne preživi. Če pa se podaš na turnejo pogovorov, si tvojo knjigo množično izposojajo v knjižnici ali če si kar naprej na delovnih štipendijah, pa nekako gre. Vendar, Jedrt, ne s knjigo kolumn ali prvim romanom. Od knjig normalno živimo večinoma zaposleni na založbah.« Razumem. Odpade.
Ampak zakaj potem vsi ti slavospevi o pomembnosti umetnosti na dan kulture, o jeziku, ki nas je ohranil, in kako brez kulture ne bi bili nič. Mi zaradi umetnosti in kulture nekaj smo, imamo svojo državo, tisti, ki se s tem ukvarjajo (če nimajo redne službe), niso pa nič. Oksimoron. Lahko bi režirala predstave. Če gre verjeti mojim sogovornikom in sogovornicam, srednje uveljavljeni za režijo dobijo približno 10.000 evrov za nekaj mesecev dela. Dobro pozicionirani do 25.000 evrov. Super, vesela sem za gledališke režiserje (manj je takih režiserk), da lahko več kot normalno živijo od svojega dela. Zdi se, da so v manjšini.
Za najeto delovno silo (kostumografi, scenografi, skratka vsi, ki niso zaposleni igralci in režiser) v inštitucijah še premorejo denar za nekakšen honorar, po kostume jih pošiljajo na humanitarne organizacije. Filmarji filme delajo, ker to radi počnejo, služijo pa na vse manj reklamah in na nacionalki. Na pamet rečeno, za kratek film lahko dobijo tisoč ali malo več evrov. Za film v celoti, da se razumemo. Eden od glasov na drugi strani telefona, kakopak zaposlena oseba, mi navrže, da je meni dobro, ker sem na svobodi, ne pa osem ur in več v službi.
»Seveda, odlično je,« rečem, »ves božji čas imam, da se sprehajam po bankah. To je moj novi hobi.«