Sandi Češko: Banke so zahtevale, da postane lastnik dvorca Zemono

Prvič se mi je zgodilo, da me je nekdo kriminaliziral, in to na popolnoma izmišljeni podlagi. Tisti, ki so to podtaknili, so morda slavili, a razloga za slavje nimajo. Živim v Sloveniji, poslujem po vsem svetu. Pred problemi ne bežim, ampak jih rešujem.

Odvisno od tega, kako definirate težave. Težave so del poslovanja. Ko so Billa Gatesa vprašali, ali se res srečujejo z velikimi izzivi, tudi z vprašanjem glede obstoja podjetja, je odgovoril, da to drži in da se to dogaja že zadnjih deset let.

Zaradi ekonomskih razmer v Ukrajini in Rusiji so nam upadli prihodki, kar se je zgodilo prvič v zgodovini podjetja. V preteklosti so presegali 400 milijonov evrov, v zadnjih dveh letih so nam padli po približno nekaj več kot pet odstotkov. Kriza v Rusiji in vojna v Ukrajini sta res imeli izjemne posledice za naše poslovanje. Drži pa tudi , da na to krizo nismo imeli najboljših odgovorov, saj nas je našla sredi večjih razvojnih projektov. V zadnjih letih smo veliko investirali v logistiko, hkrati smo odprli nove logistične centre na Poljskem, v Rusiji in Ukrajini, začeli smo s prenovo IT in internetnih platform ter še nekaj drugih projektov.

Sredi teh velikih projektov pa se ti zamajeta dva največja trga. Samo podjetja z res robustnim poslovnim modelom zmorejo vse to hkrati. Lansko leto je bil naš edini fokus povečati donosnost, kar nam je v celoti uspelo. Letos ostaja donosnost prioriteta, vendar pa hkrati tudi rast. V tem času je bila celotna ekipa Studia Moderna izpostavljena velikemu pritisku in dokazala je, da lahko s svojim znanjem in izjemnimi sposobnostmi poišče rešitve tudi v najbolj kritičnih situacijah. Na trgih zunaj Rusije in Ukrajine že dosegamo dvomestno rast. Zdaj se bomo ponovno osredotočili na rast, kakršno smo imeli pred krizo v Rusiji in Ukrajini.

Rusija je še vedno naš največji trg, Ukrajina pa je bila do krize naš drugi največji trg, zdaj pa se je spustila za nekaj mest.

Naša zadolženost je normalna za bančne standarde.

Številka je manjša in v normalnih okvirih. Posojila servisiramo.

Plačujemo, kar moramo po pogodbah z bankami tekoče plačevati.

Kot veste, so še posebej banke zelo občutljive za poslovne skrivnosti. Zato o tem ne smem govoriti.

Reviji Manager sem že pred časom napisal, mislim, da so to tudi objavili, da v nekaterih drugih državah, na primer v ZDA, nekoga, ki se srečuje s padcem prihodkov oziroma prodaje, ne uvrščajo več na te sezname in da bi me morali tudi pri nas z lestvice najbogatejših izpustiti.

Dejstvo je, da se svet in trgovina brutalno spreminjata, vse se postavlja na glavo, nihče ne ve, od kod bo prišla kakšna nova konkurenca. Studio Moderna je bil v minulih 20 letih del teh turbulentnih sprememb. Postavili smo poslovni model, ki je bil drugačen, nov, s katerim smo še vedno uspešni. Če ne bi bili, bi ob težavah, s katerimi smo se srečevali, že zdavnaj zgrmeli v prepad. Sicer pa se danes srečujemo s konkurenco na vsakem koraku, konkurenca nam je tako velikan Amazon kot lokalni portali in trgovci. Z vsemi, tudi s svojo konkurenco, sodelujemo. To je naš dejansko malce shizofreni svet. Naša strategija omni channel distribucije, torej da h kupcu pristopamo in smo mu na voljo v več prodajnih kanalih, je bila zastavljena že leta 2005. O njej tudi predavam vsako leto na Harvardu in drugih poslovnih šolah. V center smo postavili kupca in ga naslavljamo prek televizije, telefonske prodaje in drugih prodajnih kanalov. Podjetje je pred desetimi leti 70 do 80 odstotkov prodaje opravilo prek telefona, zdaj le okoli dobrih deset odstotkov. Imamo približno 350 lastnih trgovin, letos bomo odprli še 50 novih, prodajamo pa tudi prek vseh trgovskih verig. Takšnih poslovnih modelov ni veliko v svetu.

V vzhodni Evropi. Do zdaj smo jih odprli že 22.

Internetna prodaja se približuje 20 odstotkom, našim zvestim kupcem pa prodajamo tudi prek katalogov in članskih klubov. Dejansko torej prodajamo prek šestih različnih kanalov.

Naši zvesti kupci, ki so deležni posebnih ugodnosti, so res večinoma ljudje, ki so stari okoli 40 plus. Seveda pa je odvisno od izdelka. Kreme proti aknam seveda kupujejo predvsem mladostniki.

Dejansko nihče ne ve, kaj se bo v trgovini zgodilo. Kot je znano, tudi Amazon išče načine in vstopa na področje klasičnih trgovin. Po drugi strani Walmart, ki je največji trgovec na svetu, intenzivno vlaga v internet. Mi bomo sledili pričakovanjem in zahtevam naših kupcev, kar se je pokazalo za izjemno učinkovito in je ena od naših prednosti.

Zadnjih deset let večinoma nabavljamo v Evropi. To velja za večino ležišč, za tehnologijo Octaspring, posode Delimano ... Skoraj vsi so evropski izdelki. Simplifikacija in pljuvanje po kitajskih izdelkih pa lahko ostajata samo še zabava za tiste, ki ne razumejo, da je Kitajska v vrsti segmentov že enakovredna Evropi, z ameriško kakovostjo in inovativnostjo vred.

Odvisno od tega, kje bom takrat. Vabilo Putinu sicer štejem za pozitivno, Slovenija bi lahko namreč na nekaterih področjih imela pomembnejšo vlogo. Ekonomsko so sankcije proti Rusiji prizadele obe strani, tudi EU, ki pa je šla v njihovo uvedbo zavestno, zaradi določenih političnih ciljev. Pri veliko stvareh bi lahko bila Slovenija aktivnejša, namesto da se ukvarjamo s preteklostjo, v katero smo očitno zakleti, in nekateri iz te preteklosti očitno ne znajo izstopiti. Ne vem, zakaj se še vedno ukvarjamo s tem, kdo ima večje zasluge za osamosvojitev. S tem bi res lahko že nehali. To je burleskno, v bistvu pa zelo žalostno. Mlajši bi morali biti bolj zazrti v prihodnost, a očitno se je politikom enostavneje zatekati v preteklost kot gubati možgane o prihodnosti.

Imate prav. Prihodnost prinaša veliko neznank, nekateri so to že podcenili, ko so na pragu krize ugotavljali, da krize ne bo. Po mojem mnenju so trenutno največji izziv prihodnji migracijski tokovi. Vsi drugi problemi, ki so se nam morda zdeli do zdaj apokaliptični, na primer ekološki problemi, prehrana, socialni problemi, so v primerjavi z migracijami, ki se bodo zgodile, bolj tehnični problemi. Migranti, ki bodo še prihajali, bodo iskali nov življenjski prostor tako zaradi vojaških konfliktov kot zaradi klimatskih sprememb, zaradi pomanjkanja pitne vode ali pa v nekaterih primerih tudi pomanjkanja hrane. Prebivalci nekaterih območij, zlasti afriških in priobalnih azijskih, gre za stotine milijonov ljudi, bodo morali na dolgo pot, ker druge izbire ne bo; na vse to se bo treba pripraviti. Januarja sem bil v skupini evropskih gospodarstvenikov, ki so se udeležili varnostne konference v Münchnu. Tam so omenili, da ovira za reševanje begunske krize niso denarna sredstva, največji problem je, da nihče ne vidi vsebinske rešitve.

Ker je Slovenija brez resne vizije in dobrih razvojnih načrtov, se pri tem vprašanju srečujemo z dvema pogledoma, tipičnim desničarskim, z ustrahovanjem, ki se lahko konča s fašizmom ...

Upravičeno, ker jih skrbi in ker čutijo, da politika nima rešitev ne za njihove stiske ne za prihajajoče probleme. Težava je tudi na levici, ki gleda skozi zastarela očala in meni, da je to vprašanje nekakšen humanitaren ali humanističen problem. Kot zaščita manjšin. A tokrat se srečujemo z zaščito manjšin, ki niso avtohtone, ki spreminjajo način življenja in funkcioniranja Evrope. Na to torej ni več mogoče gledati samo humanistično, skozi perspektivo migrantov, pač pa kot na največji sodobni izziv in vprašanje, kako bodo te različne kulture tukaj sobivale, ker se prihajajoče očitno ne bodo asimilirale ali vsaj integrirale v evropski sistem vrednot, ki pa je že sam zase v krizi. Evropa se srečuje z velikimi izzivi, za katere smo mislili, da so z vzpostavitvijo EU že del zgodovine, a se nam očitno vračajo zgodbe iz preteklosti.

Evropa je očitno še vedno ujeta v svoje lastne nacionalne delitve in zdaj prihaja še dodatna obremenitev, z zunanjimi kulturami, ki bodo odprle ogromno vprašanj. Kako reagirati na tak sunek? Prave težave šele prihajajo, tega se ne zavedamo dovolj. Begunski val, ki smo ga videli, je bil en majhen zaplet, ki je povzročil vihar in preplah. S tem, kar prihaja, pa se zares nihče ne ukvarja. Levica bo morala opraviti nov premislek, ali pa bo povsem izgubila to igro in prepustila urejanje dogajanja tistim, ki želijo okoli Evrope sezidati novi Kitajski zid. A ta pritiska, ki se nam obeta, ne bo zdržal. Še noben zid ga ni.

Vprašanje, o katerem govoriva, je res zelo kompleksno in nima korenin v zadnjih dogodkih na Bližnjem vzhodu. Evropa je skoraj tisoč let kolonizirala svet in ni mu prinesla nič dobrega, zase pa je po drugi strani ustvarila mali raj, ki ne temelji samo na trdem delu, ampak v veliki meri na različnih oblikah kolonializma in na izčrpavanju vsega sveta. Kot pravi Goethe: duhovi, ki smo jih priklicali, so duhovi, ki nas bodo preganjali. Očitno se duhovi prebujajo. Oči teh milijonov lačnih, žejnih, ogroženih so zdaj uprte v ta naš raj. To je dejstvo, s katerim se bomo soočali še dolgo. Odgovorov pa nihče nima. Potreben je povsem nov premislek o prihodnjem funkcioniranju tega sveta. Podoba Evrope se bo spremenila, ker se teh migracijskih tokov ne bomo mogli ubraniti.

Z Ameriko je drugače, na dveh straneh jo ščitita oceana, na severu ima sestrsko Kanado, na mehiški meji gradijo zid. Evropa ima povsem drugačno mejo, z Bližnjega vzhoda in Afrike lahko pridejo na stari kontinent s čolnom ali peš ... Srečali se bomo z izzivi, ki si jih danes niti ne moremo predstavljati. Slovenija se je obdala z bodečo žico in se postavila v izvajalca neke druge politike ter ni opravila razmisleka o lastni poziciji v tej zgodbi. Kaj lahko mi prispevamo pozitivnega k Evropi, ki nima nobene ideje, kako bi se odzvala?

Ker so se Nemci zbali, da bo na Balkanu znova zavrelo, da se bo tukaj začel nov krvav konflikt, če bi vsa ta masa ljudi ostala tukaj, so sprejeli tolikšno množico migrantov. Kaj pa lahko mi osmislimo in kakšno vlogo bi lahko imela Slovenija na ozemlju od Makedonije naprej proti severozahodu? Slovenija ima še vedno kredibilnost miroljubne in razumne države, ki ima dobre odnose z vsemi državami, nastalimi iz Jugoslavije, tudi širše. Menim, da bi morali zagristi v to kislo jabolko, preden nam ostane samo še ogrizek.

Če bi si slovenska aktualna politika zastavila to vprašanje kot neki cilj, ki bi ga želela prediskutirati s širšim strokovnim krogom ljudi in civilno družbo, torej z vsemi, ki imajo izkušnje iz minule krize, če se bomo s tem ukvarjali in o tem razmišljali, bomo našli odgovore, na podlagi katerih bomo lahko v teh trendih, ki prihajajo, igrali aktivnejšo vlogo. Zdaj smo namreč praktično izolirani in samo v vlogi izvajalcev in redarjev. Turčija je vzela begunsko krizo kot poslovno priložnost, tudi Grčija postavlja ekonomske pogoje, čeprav manj teatralno, Slovenija in njene nekdanje bratske republike pa so brez ideje in akcije.

Ko sem začel z računalniškim podjetjem, sem spoznal, kaj se ti dogaja, če ne uporabljaš netransparentnih poti in lobiranja. Zato sem z velikim veseljem skočil v direktni marketing in prek njega v tujino. Ker tam posrednikov pri mojem poslu ni, ne prodajam oziroma poslovno ne sodelujem z državo, nisem poslovno vključen v te kroge, z nikomer iz njih se ne dobivam. Hudo je, da je Slovenija plačala izjemno visoko ceno zaradi netransparentnega poslovanja in kadrovanja, zaradi katerega so izginile milijarde. To je največja rakava rana Slovenije, ta netransparentnost, ki se še kar reproducira. Nisem privrženec nekakšne avtomatske prodaje podjetij in privatizacije, v tem pogledu sem nacionalist, kot so Francozi ali Nemci ali Američani.

Kitajci na primer ne morejo kar tako kupiti neke ameriške ali nemške banke, telekomunikacijskega podjetja, pristanišča ali televizije. Jasno je, kakšni so vstopni pragi v njihove strateške panoge. Dejstvo pa je, da naša podjetja, ki so prišla v roke tujcev, praviloma poslujejo bolje, kot so poslovala pod državnim skrbništvom. Pa ni pomembno, ali so jih kupili Srbi, Hrvati, Američani ali Rusi. Investicije, ki so se zgodile – poglejte Goodyear, pa Lek in mnoga druga podjetja, ki so bila prodana tujcem, to so podjetja, ki so v teh multinacionalnih strukturah izjemno uspešna in kažejo, da Slovenci znamo in lahko tekmujemo v tem svetu brez zadrege.

Sedež našega holdinga je na Nizozemskem. Vsa naša podjetja so v »normalnih« jurisdikcijah, nikoli nismo imeli čistega offshora. Zame Nizozemska in Švica nista offshor območji, kot so na primer Nizozemski Antili. Že večkrat sem povedal, da sem podjetje prenesel v tujino, ker če bi bil sedež holdinga v Sloveniji, mi ne bi mogli normalno funkcionirati. Dokazljivo.

To je bilo pozitivno.

Vesel sem bil, ker me moti, da na primer številne multinacionalke plačujejo tudi desetkrat nižje davke kot mi.

Sem za transparentnost, povsod, na vseh področjih. Zame ni problem plačilo davkov, pač pa imam težave z dejstvom, da lahko multinacionalke vsilijo ugodnejše davčne stopnje, kot jih imamo mi. Povsem vseeno mi je, kolikšni so davki, dokler vsi poslovni subjekti plačujejo po enaki stopnji. Majhnim svetovnim igralcem, kot je Studio Moderna, je transparentnost nujna, brez nje ne moremo delovati.

To ni bila nikoli poslovna skrivnost, nisem pa je, kot nobene druge stvari, obešal na veliki zvon. V tistih malce drugačnih časih sem priskočil na pomoč prijatelju, da se Zemono ne bi spremenil v zasebno rezidenco kakšnega domačega ali tujega tajkuna. Potem smo to zaradi bank morali spremeniti v lastništvo. Zemono je blagovna znamka Tomaža Kavčiča in prepričan sem, da bo v bližnji prihodnosti formalno njegov tudi objekt.