Tokrat bi morali slediti Hrvatom. Sedemindvajsetega junija 2011 so v Osijeku postavili instalacijo fička in tanka T-55, kot simbol upora mesta proti JLA v spomin na 27. junij 1991, ko je JLA prvič razkazovala mišice oziroma izpuhe tankov in oklepnih transporterjev. Zastava 750 ali fičo, kot ga poznamo v naših krajih, krasne rdeče barve, menda sveže natankan do vrha majhnega rezervoarja, je dobil v spominih hrvaških braniteljev epsko vlogo. Ni ga Branko Breškić le parkiral sredi križišča, ni ga tank T-55 le zmlel v odpadno pločevino, ne, fičo je predstavljal voljo hrvaškega naroda, da se upre precej močnejši in bolj oboroženi JLA. Nekaj filmskega je bilo v drznih rdečih linijah italijanskega Jugoslovana, nekaj, kar je presegalo tisto, kar je delovalo kot v pesti velikana zdrobljena pločevinka sardin. Očitno precej bolj kot rdeči citroen CX, bela zastava 101 in beli yugo, ki so končali svojo življenjsko pot že ob prvi tankovski koloni JLA, ki se je čez mesto valila nekaj minut prej. A ker jih ni nihče posnel in flagrante delicto, pač pa le kot kup pleha post festum, žrtvovani avtomobili niso primerni za herojsko zgodbo. Tako pač je, prostor za heroje je omejen.
Če bi torej sledili Hrvatom, bi morali nemudoma podreti tisto revolucionarno sramoto na Trgu republike in na njeno mesto pripeljati yugo 45, s katerim je takrat še stotnik Tone Krkovič sam samcat organiziral odpor proti jugoslovanski vojski in v katerem je v enem letu prevozil 12.000 kilometrov, pri tem pa v spremstvu mladoletnika, brez njegove vednosti, občasno prešvercal kakšen šmajser ali dva. Yugo, ta simbol jugoslovanske inovativnosti, lepotec drznih linij, v katerem je bilo čutiti italijansko dizajnersko roko in jugoslovansko trmo in katerega ročno izdelan prototip so leta 1977 izročili predsedniku Titu, bi najbolje predstavljal boj Davida proti Goljatu. Ker je – kot je bilo že ugotovljeno – prostor za heroje omejen, pa tudi iz povsem praktičnih razlogov, bi tale yugo – eden izmed 794.428 izdelanih – dobil veteranski status in zasluženo vlogo v zgodovini.
Čeprav ne bi bilo nič narobe, če bi sredi trga, kjer so nekoč že bili avtomobili, dokler jih ni župan pregnal, da bi danes tam zevala betonska praznina, postavili realistično instalacijo resničnih motornih herojev. Tistega tovornjaka znamke Mercedes, ki je bil na Celovški cesti, tik pred izvozom na gorenjsko avtocesto v Ljubljani, napoti tanku. Pa tisti oranžni avtobus ikarus, ki je skupaj s Tamovim tovornjakom na križišču Ceste proletarskih brigad in Kardeljeve v Mariboru tankom JLA sporočal no pasaran. Zraven bi – jasno v vlogi ponižanega poraženca – parkirali enega izmed konzerviranih tankov in instalacija bi dosegla svoj namen. Težava je le v tem, da bi odvračala pozornost od resničnega heroja – Krkovičevega yuga, ki je v dobrem letu spravil pod havbo 12.000 kilometrov ali 42 poti med glavo in ritjo naše kokoši. In ne pozabimo, vožnja po takratnih cestah je že sama po sebi dovolj za herojski status. Zato: yugo naj bo.
