– Dvanajst?! je glasno izrazil svoje presenečenje predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo generalmajor Ladislav Lipič, ko so mu prinesli ustrezno izpolnjeno prošnjo za vpis mladega Tonija Krkoviča v register veteranov slovenske osamosvojitvene vojne. Ne me zafrkavat, kako dvanajst?
– Tako piše, je skomignil z rameni podpredsednik Marjan Grabnar. Dvanajst.
– To je nemogoče, je zmajeval z glavo generalmajor in topo bolščal v dokument. Dvanajst?!?
– Vem, tudi meni se je zdelo sumljivo, se je takoj strinjal podpredsednik. Kje je po Sloveniji lahko prepotoval dvanajst tisoč kilometrov?
Tako nekako je bilo ali vsaj tako nekako je moralo biti, da je bilo obrambnemu ministrstvu in zvezi veteranov sumljivo, da je Tone Krkovič vpisal svojega dvanajstletnega sina med prvoborce vojne za neodvisnost z obrazložitvijo, da je skupaj z njim – samo zato, da bi »dajal videz normalnega potovanja« – v starem yugu 45 prepotoval dvanajst tisoč kilometrov. Dvanajst tisoč kilometrov, bratje, toliko z avtomobilom po Sloveniji ni nikoli napravil nihče – slovenskemu Schumacherju Vladimirju Stankoviču, na primer, je v vsej dosedanji karieri z njegovo formulo 3 po Sloveniji uspelo prevoziti okoli štiri tisoč kilometrov in pol – niti ni toliko, torej dvanajst tisoč kilometrov, kdajkoli prevozil kakšen yugo 45. Edina razlaga bi tako bila, da je Anton Krkovič s svojim zdaj že legendarnim yugom vozil zunaj Slovenije. Na primer vse do Finske: oddaljenost od Ljubljane do Helsinkov, kjer je uprava Patrie, znaša ravno nekako dva tisoč kilometrov. Kar bi pomenilo, da je Krkovič to razdaljo prevozil šestkrat oziroma trikrat tja in nazaj. Seveda skupaj s Tonijem. Da ne bi bilo sumljivo.
– Kdo pa je to? je nezaupljivo vprašal finski mejni policist.
– To? To je moj sin Toni, je ležerno odgovoril Anton in hlinil sproščenost. Veste, on ne verjame, da obstaja Dedek Mraz, in ga peljem na Laponsko, da vidi vas Dedka Mraza in njegove jelenčke, Rudolfa, Blizena, Donnerja …
– Ne mislim malega, ampak tega gospoda zadaj, ga je prekinil finski policist in pokazal na plešastega tipa, ki se je stiskal v prtljažniku starega yuga.
– A on? To je Janez, predsednik vlade Republike Slovenije, je hitro odgovoril Anton in policistu prišepnil: Janez je malo, saj veste … on še verjame v Dedka Mraza.
Tako nekako je bilo ali vsaj tako nekako je moralo biti, da je tudi Janez Janša dobil status vojnega veterana, ker se je vozil v Krkovičevem yugu od ljubljanske vlade do helsinške Patrie in nazaj, gor dol, celih dvanajst tisoč kilometrov: če malo razmislite, bi bilo vsakemu mejnemu policistu kjerkoli na svetu sumljivo, da gre nekdo v nabavo sto petintridesetih najsodobnejših težkih oklepnih vozil patria AMV z mladoletnim dečkom. Zato je – zdaj veste – z Antonom in njegovim sinom Tonijem šel še predsednik vlade.
Da bi Krkovič – saj ste razumeli – »z njim dajal videz normalnega potovanja« na Finsko. Ne nazadnje, to morate priznati tudi sami: nekomu, ki se dvanajst tisoč kilometrov vozi in ropota v starem kragujevškem yugu 45, zares ne morete zameriti, ko se na koncu odloči, da bo kupil zanesljive, močne oklepne zveri s petstotimi konjskimi silami, s pogonom na vseh osem koles in 30-milimetrskim topom. V Sloveniji, jebiga, ne bo vsaka vojna trajala deset dni, prav tako ne bo vsakič na drugi strani smešna vojska, kot je Jugoslovanska ljudska armada, proti kateri je torej mogoče nastopiti tudi z dvanajstletniki v yugu 45.
Slovenija je tako dobila nove heroje vojne za neodvisnost: neki razmajan yugo in enega neustrašnega dvanajstletnega dečka, slovenskega Boška Buho, mulca, ki je pogumno sedel v očetovem starem avtomobilu in kljuboval četniškim patruljam po Sloveniji, jih zafrkaval s svojimi nedolžnimi otroškimi očmi in jim hladnokrvno pojasnjeval, da ga oče pelje na trening smučanja.
– In to s puško? patrulji ni ušla očetova avtomatska puška na zadnjem sedežu.
– To je za biatlon, je pojasnil deček.
– Biatlon? je nezaupljivo vztrajal jugoslovanski oficir. Sredi poletja?!
– Takšni smo mi, Slovenci, je preprosto pojasnil mali.
Tako po zaslugi malega Tonija, s katerim je Anton »dajal videz normalnega potovanja«, četniki torej nikoli niso odkrili Janeza Janše v prtljažniku.
Kaj pa yugo 45? Nikoli več ne bo takšnega avtomobila. Dvanajst tisoč kilometrov v desetih dneh, kolikor je trajala slovenska vojna za neodvisnost, to je tisoč dvesto kilometrov na dan, s povprečno hitrostjo petdeset kilometrov na uro je to štiriindvajset ur vožnje nonstop na dan celih deset dni, brez ustavljanja, brez prekinitve, pod bombami in granatami – tega, jebenti, ne bi zdržala ne BMW ne land rover in – prav res – niti Patriin AMV 8x8. S sto petintridesetimi takšnimi zvermi bi bila Slovenija najmočnejša kopenska sila v Evropi.
