Od kod torej nenadno ustvarjena »moskovska« napetost, ko je šef upokojenske stranke Karl Erjavec iz srca ruske prestolnice sporočil, da njegova partija – drugače od prvotnih napovedi – ministrice za delo v nobenem primeru ne bo več podpirala in podprla, pa karkoli se bo zaradi tega že zgodilo? Teorij, tudi zarotniških, je bilo prepolno: najbližje verjetnemu se je zdela tista, da sta se vodilni stranki vladajoče koalicije, torej SMC premierja Mira Cerarja in DeSUS, naveličali solističnih, egoističnih in napol opozicijskih zahtev najmanjše članice trojke, Židanove SD, in da je Erjavec znova – kolikič že, v različnih konstelacijah moči – dogovorno in za ustrezno »povračilo« odigral vlogo nergača in SD-ju pokazal, kje mu je pripadajoče mesto. Toda ko je premier Cerar v torek zvečer po očetovsko enakomerno okrcal oba svoja »pobalina«, Židana in tudi (še bolj) Erjavca, so obrisi postali jasnejši: da je šlo tu za nekaj tretjega, nekaj večjega, kar absolutno presega sedanjo vlado, njeno usodo in »stabilnost« in kar sega onkraj tega mandata.
Za medklic: Erjavcu se lahko nasmihamo, lahko ga mirno klovniramo, navsezadnje to tudi njemu samemu prej godi kot ne. Vendar pa ne smemo mimo zdaj že objektivnega, merljivega in dokazljivega dejstva, da je Erjavec eden redkih pravih politikov v Sloveniji, verjetno poleg Janše in predsednika Boruta Pahorja edini, ki ima ustrezno politično kilometrino in razume vso tehnologijo oblasti ter ravnanja in včasih barantanja z njo. Njegove poteze niso naključne ali nepremišljene – ravno narobe. Nikoli niso spontane. V njih je vedno treba iskati globlji politični razlog oziroma smisel. In vedno je treba vedeti, da bo iz vsakega zaostrovanja na koncu izšel »bogatejši« v smislu trenutnega in prihodnjega političnega izplena.
Globlja analiza nam tako pokaže naslednje: v Sloveniji trenutno in na naglo upadajočem valu Cerarjeve priljubljenosti ter v pričakovanju novega prerazporejanja političnega prostora po koncu vladavine »etičnega premierja« poteka oster, najostrejši spopad ravno med SD in DeSUS za prihodnje volilce ter za zmago ali prevladujoč (odločilen, vpliven) položaj v novem volilnem merjenju in v novi koalicijski trgovini. Ta spopad pa poteka skozi verjetno največjo in potencialno morda najbolj vplivno civilno organizacijo v Sloveniji, Zvezo društev upokojencev Slovenije (ZDUS), ki samo nominalno šteje več kot 220.000 članov, zelo angažiranih dnevnih političnih aktivnežev. Boj za te zelo zavzete volilce je trenutno najhujši politični spopad v Sloveniji, vsaj na levici zanesljivo.
»V ozadju je politika, ZDUS je za vsako stranko glavni zadetek,« smo v začetku junija, ko je Meta Roglič v Dnevniku razkrila ozadje tega spopada, zapisali besede dolgoletne predsednice ZDUS Mateje Kožuh Novak. Natanko tako – in Erjavec je interpelacijo proti ministrici za delo iz kvote SD, v katere resor spada skrb za starejše, ostro uporabil za fevdni boj in za začrtanje meja v tem političnem spopadu. V kolikšni meri mu je uspelo, je prezgodaj soditi, a vsekakor je SD-ju pokazal, kaj se bo dogajalo, če bodo preveč silili v njegov revir.
Ali kot je po interpelaciji prostodušno dejal njegov prvi poslanec Franc Jurša: da bodo v DeSUS poslej »delo ministrice vzeli pod drobnogled«. Prav smo slišali: manjkalo je samo pojasnilo, da je očitno, po oceni stranke upokojencev, SD-jeva ministrica Kopač-Mrakova prek projektov ministrstva izkoriščala svoj položaj za politično vplivanje na upokojence – volilce. ZDUS bo dobil novo vodstvo (predsednika) predvidoma do konca tega leta – polje nadaljnjih konfliktov na relaciji SD–DeSUS je tako do nadaljnjega odprto in neograjeno. Erjavec bo tako prek Cerarja letos še nekajkrat odigral igro proti SD, če bo začutil, da ga slednja v ZDUS ogroža. Kot izklesan politik ima Erjavec izjemen preživetveni nagon, ki ga je redkokdaj pustil na cedilu.
Na koncu enačbe pa je, kot rečeno, premier Cerar, prek katerega igra poteka. Ta je pri Erjavčevih političnih izsiljevanjih v slogu »razvajenih otrok« ujet med premislekom o trenutnem političnem preživetju, ki ni mogoče brez zavezništva z Erjavcem, in med lastno dolgoročno perspektivo, o kateri, kot je videti, očitno ne razmišlja. Kratkoročno mu namreč zavezništvo z Erjavcem pomaga ohraniti oblast, dolgoročno pa ga, kot že merijo raziskave, uničuje. Cerarja lahko v tej perspektivi politično reši samo radikalen obrat, v okvir katerega spada tudi povsem novo znotrajkoalicijsko in znotrajvladno razmerje. Za rešitev tega zanj usodnega rebusa nima več časa; če ga zamudi, bo zgolj in samo še ujetnik in stranski igralec spopada SD–DeSUS za novo delitev povolilnega političnega plena v Sloveniji. Minuli teden torej nismo gledali »brezplodnega prepira med DeSUS in SD«, kot ga je ocenil Cerar, ampak začetek usodnega boja na levem političnem polju.
