Pripeljan s strani HDZ kot mesija in hkrati svojevrsten laboratorijski poizkus, ki naj dokaže, da novi parlamentarni večini (HDZ in Most) ni do ničesar drugega kot do dobrobiti države in državljanov, je naredil usodno napako, ko je svoje poslanstvo vzel preveč resno in kot pravi premier začel skakati v zelje na njivi HDZ – zavračal je ministre, ki jih je predlagal mentor, predsednik HDZ Tomislav Karamarko, šefa tajnih služb ni želel zamenjati brez jasnih dokazov o njegovih napačnih potezah, »popuščal« je drugemu, slabšemu partnerju v koaliciji Mostu, imel je drugačne poglede o racionalizaciji lokalne samouprave kot HDZ. Ko pa je, da bi ohranil obljubljene visoke etične standarde v politiki in mir v koaliciji, predlagal, da vodja HDZ Tomislav Karamarko odstopi kot podpredsednik vlade, dokler ne bo jasno, ali je v aferi Ina-Mol res prišlo do navzkrižja interesov, je za HDZ prestopil mejo sprejemljivega. Slednji je bil namreč prepričan, da bo kot večji in starejši brat tako premierju kot koalicijskem partnerju Mostu vsilil vazalni odnos. Orešković pa je vse to pokvaril, ker Karamarkovega projekta ni razumel.

V tem »eksperimentu« je prva žrtev premier Orešković, ki se je na svoj debi na hrvaški politični sceni odpravil popolnoma nepripravljen na balkansko politično miselnost in s premalo poznavanja hrvaških razmer, ki spominjajo na nadaljevanko Igra prestolov. Toda druga žrtev je prav vodja projekta in eksperimenta »uvoženi premier« Tomislav Karamarko. Ko je po večtedenskem zavračanju pozivov k odstopu zaradi višjih ciljev oziroma državnih interesov vendarle odstopil, a le da bi rešil, kar se rešiti da, predvsem pa sebe, se je ustrelil v koleno in zapečatil svojo politično usodo. Z interpelacijo v saboru se je sicer znebil neprijetnega premierja, a je hkrati svojo politično kariero in celo položaj v lastni stranki pripeljal na sam rob izginotja.

Sanje o neki novi vladi, ki jo bo po izgonu Oreškovića HDZ sestavil z imaginarnimi partnerji in Hrvaško popeljal v svetlo prihodnost, so samo nov dokaz, da je tudi on izgubil stik z realnostjo. Javnost mu ne verjame več. Če bi sprejel ponudbo, da skupaj z Božem Petrovom, drugim podpredsednikom vlade, odstopita, bi bil slavljen kot veliki domoljub, ki mu je Hrvaška pred osebnimi interesi. Tako pa bo v javnosti zapisan kot ne preveč inteligenten politični manipulator.

Visoki toni na sestanku strankarskega vrha za zaprtimi vrati tik pred glasovanjem o interpelaciji Oreškovića pa dokaj jasno napovedujejo začetek konca Karamarkove dinastije tudi znotraj HDZ. Pa ne zato, ker bi preostali člani stranke imeli radi Oreškovića ali ker bi jih bolela glava zaradi večmesečne blokade hrvaške politike in gospodarstva, ki bo trajala vse do novih volitev in nove vlade. Mnogi hadezejevci bodo namreč po predčasnih volitvah, na katerih bo HDZ verjetno poražen, ostali brez ugodnih položajev v parlamentu, javnih službah in na ministrstvih. Zgolj zato, ker je šef stranke Karamarko imel prevelik ego in dovolil, da padeta njegova premier in vlada. Ali bo stranka Most, tudi sama svojevrsten politični eksperiment združevanja neetabliranih družbenih gibanj, prav tako žrtev poskusa, da vlado vodi uvoženi mandatar, bodo pokazale volitve, ki se jih najbolj veseli Milanovićev SDP.